Iz priloženega, ta teden posnetega slikovnega gradiva je razvidno, da je Kojak potreben temeljitega čiščenja. A tega ne pišem zato, da bi šimfal za zgledno podobo mesta zadolženo občinsko službo. Gre za nekaj več. Gre za simboliko. Ves NOB — ki mu je ta mariborski landmark posvečen — je potreben temeljitega čiščenja. Ali pravzaprav razonečaščenja. (Pravkar sem skoval novo besedo.)

Zadeva je urgentno asimetrična. Na tako rekoč naši politični in zgodovinski fronti sedanjosti ni nepoklicanega civilista, ki bi samoniciativno splezal na ta ali oni spomenik in ga spucal, kot se spodobi — in s tem nekaj povedal —, medtem ko se na nasprotni, sovražni fronti vedno najde kak ikonoklastični fanatik kot ta, ki je v Velenju nedavno odžagal glavo tovarišu Titu.

Odkritja spomenika narodno-osvobodilnemu boju akademskega kiparja Slavka Tihca se ne spominjam. Je pa možno, da sem bil kot učenec 7. razreda OŠ Franca Rozmana Staneta in kakopak Titov pionir tistega davnega 27. novembra 1975 v množici na Trgu svobode. Ne bi se čudil, če bi nas peljali na odkritje. Na Rozmanu smo vsako leto 7. novembra — torej na obletnico smrti FRS (1944) in začetka oktobrske revolucije (1917) — po razrednih zvočnikih poslušali prenos komemorativnih........

© Večer