Že kmalu po katastrofalnih poplavah leta 2023 so se pojavila opozorila, da bi lahko protipoplavni ukrepi povzročili še več škode kot same poplave za stanje voda. Ali so se te bojazni uresničile?

Glede na to, da se tudi po letu 2023 pri protipoplavnih ukrepih ni uporabljal ekosistemski pristop, ki bi temeljil na celostni obravnavi porečja, ampak so se ukrepi izvajali točkovno, je to, kar omenjate, upravičena bojazen. Na Savinji se je na primer odpeljalo veliko gramoza iz struge, s čimer se je še povečala moč erozije. Narejenih je bilo veliko napak, saj je gradbena stroka ukrepe izvajala zgolj kot tehnične, ne pa kot uravnalne ukrepe. Rešujejo se posledice, ne pa vzroki. Zato obstaja velika verjetnost, da bo ob ponovitvi situacije iz leta 2023 škoda še večja.

Če rešitve ne bodo učinkovite, Evropa njihove ponovne izvedbe ne bo financirala. Evropa nam sanacije ne bo plačala dvakrat.

Točkovne rešitve pomenijo, da se problem poplavljanja rešuje zgolj na posameznem delu reke?

Da. Kateri koli vodotok vzamemo za primer, vidimo, da se tam, kjer je prišlo do poplavljanja, gradijo nasipi, poglablja struga ali izvajajo podobni posegi. Toda dejstvo, da je do poplav prišlo na določenem mestu, pomeni, da je vzrok višje v porečju. Če bi uporabili rešitve, ki so jih v preteklosti že poznali, bi lahko bistveno omilili moč vode, ki pridrvi. Tak primer so denimo lesene kašte (imenovane tudi kranjske stene – gre za tradicionalno tehniko urejanja vodotokov z rešetkasto sestavljenimi debli in kamni, ki se je uporabljala zlasti do druge svetovne vojne, nato pa so jo postopoma nadomestili betonski objekti, op. p.). Naše reke so hudourniške, zato potrebujemo drugačne ukrepe kot na Nizozemskem ali v Nemčiji, kjer so reke večinoma ravninske.

Na pristojnem ministrstvu in direkciji za vode med smernicami pri protipoplavnih ukrepih izpostavljajo na naravi temelječe rešitve. Koliko pa je tega dejansko na terenu?

Koncept ni nov in ga uvajamo že dolgo. V osnovi gre za enako idejo kot pri ekoremediacijah, torej za posnemanje narave, kar v Sloveniji poznamo že več kot dvajset let. Težava je, da v praksi ta pristop še vedno ni zares sprejet in da še vedno prevladuje gradbeno-tehnični način razmišljanja. To, da nekje postavijo lesen podest ali uporabijo naravne materiale, še ne pomeni na naravi temelječe rešitve. Če bi želeli koncept dosledno uresničevati, bi morali obravnavati širše območje, na primer celotno porečje, in v tem prostoru posnemati naravne procese. Tak pristop pri nas žal še vedno ni dovolj priznan, predvsem zaradi pomanjkanja zaupanja v delovanje........

© Dnevnik