Ko norost prevlada, se ponuja relativno malo uspešnih načinov, da se razum povrne. Norost ima svojo antilogiko, svojo antietiko, svoj princip paradoksov, ki nam jemljejo besedo. Ni boljšega primera, kot so nastopi poslank in poslancev stranke Resnica in njenega šefa, drugega človeka državne oblasti v Sloveniji. Ko Zoran Stevanović svojo norost razgali pred cerkvenimi dostojanstveniki, ti pa sploh ne reagirajo, vemo, da smo v zgodovinskem trenutku, ki ga v Evropi zgodovinsko prepoznavamo kot enega najhujših in najbolj krvavih – vojne, trpljenje civilnega prebivalstva, nori vladarji, Cerkev, ki tone v grehu, hinavščini in denarju … V takšnem trenutku je namreč živel in pisal tudi mislec Erazem Rotterdamski. Ko je leta 1509 zasnoval Hvalnico norosti (Moriae encomium oziroma Stultitiae laus), je Evropa živela nenavaden prehodni čas. Srednjeveški red še ni razpadel, vendar so njegove institucije izgubljale samoumevno avtoriteto; renesančni humanizem je obnovil antične ideale izobrazbe in svobodne presoje, tisk pa je omogočil dotlej nepredstavljivo hitro širjenje knjig in idej. Cerkev je bila še vedno osrednja duhovna in politična sila, obenem pa so jo bremenili trgovanje s službami, kopičenje premoženja, prodaja odpustkov, slaba izobraženost duhovščine in vse bolj posvetno življenje papeškega dvora. Vladarji so gradili centralizirane države, dinastične vojne – posebno vojne za Italijo – pa so spodkopavale podobo krščanske Evrope kot enotne skupnosti. Hvalnica norosti je nastala prav v teh okoliščinah, osem let pred Luthrovimi tezami in dokončnim verskim razkolom. Zato je ne smemo brati zgolj kot duhovito renesančno satiro, temveč kot diagnozo sveta, ki še govori o enotnosti, čeprav je že poln protislovij. Paralelizem je osupljiv – revolucija komunikacij in informatike, centralizem in rojevanje nacionalizma, padec upanja in kaos etike … Hvalnica norosti je danes obvezno čtivo!

Erazem Rotterdamski je delo zasnoval kot paradoksalen pohvalni nagovor: Norost stopi pred občinstvo in hvali samo sebe. Takšno slavljenje predmeta, ki po običajnih merilih ni vreden hvale, izhaja iz antične retorične tradicije, zlasti iz Lukijanove satire, ki jo je Erazem Rotterdamski dobro poznal in prevajal skupaj s........

© Večer