Zdaj ko so se nekoliko polegle fanfare ob zamenjavi v palači predsednika (zdaj predsednice) republike, je zagotovo čas, da nekoliko poglobljeno pogledamo v desetletje, ko je v tej palači bival Borut Pahor. Pahor je bil, tako kot prej Milan Kučan in Janez Drnovšek, politik in je vedel, kako je treba streči politiki. Zavedal se je, tako kot Kučan in Drnovšek, katere pristojnosti namenja slovenska ustava predsedniku republike in kje je meja, ki je predsednik ne sme preseči, če želi ohraniti politično funkcijo v mejah, ki jih postavlja ustava. Tako bom kar obšel nekaj kritik, ki so jih bili deležni omenjeni trije predsedniki - predvsem zato, ker se niso postavljali na raven aktivne strankarske politike, čeprav so bili vsi izrazite strankarske osebnosti. Niso jim bile po godu vse vlade, ki so se zvrstile v njihovih mandatih, vendar tega niso javno izpostavljali, ampak so se prilagodili stanju in se omejili na dejavnost, ki jo dopušča ustava. Brez ekscesov, vendar tudi brez pristajanja do pogojevanj glede njihovih pristojnosti, vse do podeljevanja predsedniških odlikovanj.

Toliko o splošni oceni. V tem zapisu pa nameravam obravnavati predvsem vlogo, ki jo je imel Borut Pahor v odnosih z Italijo, seveda s poudarkom na slovenski manjšini in njenih prizadevanjih za zaščito in razvoj, ki bi ji jamčil ustrezno prihodnost. Borut Pahor, doma iz Nove Gorice, je Italijo poznal že od otroških let. Vedel je za dogajanja ob zaprti meji, za težke zgodovinske odnose in za dogajanja, ki so to zgodovino bremenila. Od 70. let prejšnjega stoletja, ko je bil podpisan Osimski sporazum in je bila dokončno potrjena meja med Italijo in takratno Jugoslavijo, je nad mejo lebdela velika napetost zaradi dogajanj v času med prvo in drugo svetovno vojno, med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Sam sem se s to problematiko pogosto srečeval in zaznal, da na Tržaškem skoraj ni bilo družine, ki bi je ta preteklost ne bremenila: fašistično nasilje, vojna z nacistično okupacijo in edinim uničevalnim taboriščem na ozemlju sedanje Italije, tržaško Rižarno, štiridesetdnevna povojna komunistična oblast in dolga povojna negotovost glede prihodnosti Trsta, ki ga je desetletje upravljala anglo-ameriška vojaška oblast. Vse to je pustilo globok pečat v Trstu - in Slovenci, ki smo tu živeli, smo bili dolga leta žrtve in obenem talci teh odnosov.