V času epidemije sem pisal pisma samemu sebi, ne kot intimni projekt v predal zaklenjenega dnevnika, pač pa kot na straneh tega časopisa javno objavljeno korespondenco – morda se je kdo še spomni. Začelo se je kot fora, sploh v fazi prvega lockdowna, ko smo se naenkrat lahko pogovarjali zgolj s svojimi najbližjimi in sami s seboj, kmalu pa je preraslo v resno početje, ne toliko kot terapija, bolj v smislu iskanja opornih točk znotraj kaosa, ki smo ga takrat živeli. Umik vase pa je vselej paradoksalno dejanje: po eni strani gre za pobeg, za eskapizem, po drugi pa je prav izčrpen pogovor s sabo nujen začetek vsake resne in vsaj približno poglobljene refleksije sveta.

Kolumna je fokusirano pisanje, zbran in strukturiran premislek določenega vprašanja. Pismo pa odpira prostor nekakšne razpršenosti, v njem nam je dovoljena nekonsistenca, včasih celo zmedeno skakanje s teme na temo – "toliko vsega se je zgodilo in o vsem ti moram poročati". In epidemija je bila čas, ko se ni dogajalo nič, a hkrati ogromno. Čudaško obdobje tesnobe, negotovosti in včasih groteske, ki sem jih lahko zajel zgolj v obliki avtokorespondence.

V preteklih dneh me je spet prijelo, da bi si napisal pismo. Ne zato, ker bi bila stopnja kaosa kaj bistveno večja kot sicer – glede tega se v času epidemije tako popularna besedna zveza nova........

© Večer