Brez kričanja, umirjeno, počasi in potihoma. Prvi pripovedovalec narave sir David Attenborough še danes, ko je svet kakofonija kričanja, vpitja in vreščanja v stilu krošenj kakega izjemno bogatega pragozda z obilico opic, pritegne pozornost in koncentracijo z umirjenim tihim pripovedovanjem. "Želel sem praznovati v miru, a očitno ste imeli drugačne načrte," je dejal v zahvali za voščila, ki se te dni vrstijo od povsod. Tu so voščila, slavja in praznovanja, prireditve in projekcije njegovih izjemnih dokumentarcev. In naj bo to proslavljanje slavnega pripovedovalca narave dober znak - znanilo, da temeljno znanje in vedenje še štejeta. Pa opomnik, da je narava čudo, ki se mu nikoli ne smemo nehati čuditi.

Prav njegovo skromno, ponižno in vedno enakovredno podajanje zgodb tudi najdrobnejših bitij, naj bo to uš, mravlja ali gosenica, vse do velikih kitov in najbolj krvoločnih plenilcev nas vztrajno opominja, da v naravi ni hierarhije, to si je izmislil človek, ne primati. Sir David Attenborough iz žuželke ali ekosistema vedno naredi osrednjo zvezdo in v nasprotju z novodobnimi dokumentarci, ki v ospredje postavljajo raziskovalce, celo avanturiste ali lovce, hunterje, je v njegovih filmih obvezno glavna narava in jo tako tudi predstavi. Njegov domači BBC - ni nepomembno - ima posluh. 

Za sira Davida Attenborougha je bil trenutek, ki je zaznamoval njegovo otroštvo – in verjetno celo njegovo kariero – tisti, ko je vandral po angleškem podeželju in odkril fosil. Zanimivo, čisto enak navdih je gnal Charlesa Darwina. Tudi njega je za raziskovanje narave navdušil že davno izumrli svet v kamnu. "Tam, popolna v vsaki podrobnosti, ki se je lesketala, kot da bi bila pravkar spolirana, zvita morska školjka ... predmet dih jemajoče lepote," se je spominjal leta 2009 desetletnega Davida: "In........

© Večer