Splitska Slobodna Dalmacija je bila desetletja najboljši - čeprav uradno regionalni - dnevnik na Hrvaškem. V prvih dveh letih vojne v devetdesetih letih 21. stoletja tudi najbolj svobodni in najbolj demokratični. A potem se je Tuđman odločil, da ima tega dovolj, in jo je praktično za nekaj neobstoječih milijonov nemških mark prodal svojemu najljubšemu tajkunu, zdaj že dolgoletnemu beguncu hrvaškega pravosodja. Nekateri novinarji, na primer feralovci, so odšli že tedaj, leta 1993, nekatere so dobesedno pregnali, kot je legendarni Miljenko Smoje. Jaz sem dal odpoved šele leta 1994.

Vrnil sem se osem let pozneje, ko Tuđmana ni bilo več med živimi, ko HDZ ni bila na oblasti in ko je – spet v neki ne povsem pojasnjeni proceduri – Slobodno Dalmacijo prevzel tedaj najvplivnejši medijski mogul na Hrvaškem. Sprva morda vse skupaj niti ni bilo videti, hm, preveč idilično, toda v vsakem primeru bolje kot do tedaj. Potem so tudi do nas navadnih novinarjev začele prihajati neke insajderske informacije o pravih stališčih in načrtih novega gazde. Na primer tista, da so časopisi zanj samo nosilci oglasnih sporočil. Čez kak mesec pa tudi tista, da njegova korporacija z vsemi svojimi preostalimi tiskanimi izdajami pokriva v glavnem vse segmente bralstva, razen, evo, tistih nekaj neumnih in ne dovolj izobraženih bralcev, kar odpira široki prostor ravno za – Slobodno Dalmacijo!

Mala digresija: še pred štiridesetimi leti, ko sem bil novinar začetnik, mi je kateri od starejših kolegov tu in tam rekel, da so bralci itak neumni. Zelo hitro sem si izmislil odgovor na to tezo, ki se je glasil: "Moji niso!"

Ta taktika se........

© Večer