Že dolgo Maribor ni mesto, ki bi mu manjkalo izzivov. Manjka pa mu tudi nekaj drugega: občutek, da se velike odločitve – tudi tiste, ki vsak dan vplivajo na meščanke in meščane našega mesta – sprejemajo na podlagi strokovnih odločitev, ki morajo bazirati na merljivih in jasnih ciljih. In ne na podlagi vtisa, trenutnega pritiska ali želje po hitrem političnem »odkljukanju« problema. Sicer se s takim »ad hoc« razmišljanjem vedno bolj pogosto srečujemo tudi na nivoju države, kar je očiten znak, da so volitve blizu. Tako na državnem kot lokalnem nivoju.

Zadnji primer je semaforizirani prehod na Titovi cesti pri Europarku, ki ga MO Maribor predstavlja kot “pametni” ukrep za varnost pešcev in urejanje prometa. V javnosti se poudarjajo tehnologija, zaznavanje, “nagrajevanje pravilne vožnje” in podobne marketinške fraze. Toda mesto ne živi od fraz. Mesto živi od pretočnosti, predvidljivosti in zaupanja, da nekdo razume celotni sistem in ne samo enega točkovnega problema.

Titova cesta s Titovim mostom ni vaška ulica, kjer lahko “poskusimo, pa bomo videli, kaj bo”. Takšnih poskusov občinske uprave je Maribor v zadnjem času videl že kar nekaj, rezultati pa so na obrazih meščank in meščanov puščali bolj ali manj grenke nasmehe. Gre za eno ključnih mestnih prometnih žil, ki je prometno obremenjena in zato občutljiva, s kompleksnim pretokom in posledicami, ki se ne končajo pri Europarku, ampak se razlezejo po celotnem cestnem omrežju, kolikor ga je pač v Mariboru še sploh ostalo.

Titova cesta s Titovim mostom ni vaška ulica, kjer lahko “poskusimo, pa bomo videli, kaj bo”

Če na takšno točko postaviš semafor, v praksi ne urejaš zgolj varnosti prehoda. Posežeš v ritem celotnega koridorja: v valove, v zastoje, v časovne izgube, v emisije, v dostopnost in v živčnost ljudi, ki so že tako na robu potrpežljivosti. In točno to se zdaj dogaja. Zato so družbena omrežja........

© Večer