Letnik 1986. Generacija Gorana Dragića. Njegova vrstnika Dejan Hohler in Sandi Čebular sta se kot 18-, 19-letna mulca leta 2005 tolkla v še relativno novi telovadnici OŠ Bojana Ilicha. V revolveraškem obračunu prve mladinske lige je eden serijsko metal trojke za KŠ Maria Primorca, kasnejši Branik, drugi neubranljivo prodiral za Šentjur. In nekje proti koncu dvoboja za prevlado na Vzhodu sta skoraj obračunala še med seboj. Jasno je bilo, da sta (ob Žanu Vrečku, ki ga je še kot osnovnošolca Laško odpeljalo iz Maribora) najboljša branilca svoje generacije v tem delu države. Kdo je boljši, niso vedeli niti pri Olimpiji (takratni Union). In so čez leto dni angažirali kar oba Štajerca. V paketu.

In pride dan za debi v evroligi. Pod vtisom velike priložnosti Hohler v svojih uvodnih dveh napadih dvakrat izgubi žogo že na svoji polovici. Sanj o bleščeči karieri je hipoma konec. Čebular sezono zvozi kanček bolje, a iz najboljšega strelca prve lige se pretvori v le obrobnega člana zmajev. Čeprav se uvrsti v ekipo za Eurobasket 2007, se tudi zanj zgodba z Olimpijo po sezoni zaključi. Vau, smo se čudili, takšen prepad je med domačo in evropsko košarko?! Velika scena nima potrpljenja. Velika scena preizkusi, prežveči in izpljune. Bogve, če se ju povprečni navijači Olimpije dandanes sploh še spomnijo ... Okej, ni vse tako črno; Hohlerja je košarkarska pot popeljala do življenja v Švici, Čebular še vedno melje v prvi ligi, a … To ni to.

To ni to, kar smo pričakovali. In kamor je ciljal naš glavni protagonist. Goran Dragić je počakal z Olimpijo. Ubral je drugo pot. Počasnejšo. Prek Slovana. Saj tudi Slovan je v tistih letih pobiral vse, kar je vsaj malo........

© Večer