Leta 1989 je bila Jugoslavija že zombi, živi mrtvec brez lastne zavesti, volje ali smisla. Njeno osmrtnico sem na naslovnici in zadnji strani študentskega lista Tribuna objavil že pet let prej, s čimer naj bi bil po mnenju javnega tožilca Franca Mazija ”na ironičen in podcenjevalen način prikazoval, da bo Jugoslavija kot država propadla”. Nekaj let pozneje tudi je propadla. Brali smo Clausewitza in njegovo O vojni, ker je bilo očitno, da vojna prihaja. Politično je bilo treba odločiti, kaj s Slovenijo, in pametna pot je bila samo ena: čim prej iz Jugoslavije in v Evropo. O tem se je razpravljalo celo v skupščini Socialistične republike Slovenije, kjer sem nastopil v majici z napisom: Mladi Evropejci. Generacija pred drugimi. Takrat sem imel petindvajset let. Danes smo pred novimi odločitvami in pametna smer je ponovno samo ena: več Evrope.

Utopija je izmišljena, idealna družba, v kateri živijo srečni ljudje brez problemov. Izraz izhaja iz grščine in pomeni ”nikjer” (ou-topos, ou = ne, topos = kraj). Leta 1516 si ga je izmislil Thomas More in napisal knjigo z istim naslovom. Sveta, v katerem bi se vsem in vedno cedila med in mleko, ni bilo in ga tudi nikoli ne bo. To seveda ne pomeni, da si takšnega sveta ne moremo zamišljati. Utopije so uporabne kot ogledalo, s katerim kritiziramo vsakdan in obstoječe razmere. Je pa zdravo vedeti, da je razpravljanje o utopijah praviloma razkošje bogatih. O njih sanjamo takrat, ko živimo v miru in vsaj zmernem blagostanju. To danes velja za Slovenijo, ki sodi med bogatejše države sveta in ima enega najnižjih količnikov družbene neenakosti. Kar seveda ne pomeni, da je vsem dobro in da nihče ne trpi. Pomeni pa, da je velika slika v primerjavi z večino sveta svetla.

Ni treba cepidlačiti, za koliko natančno se je dvignil življenjski standard povprečnega Slovenca, odkar smo zapustili Jugoslavijo in vstopili v Evropo. Dvignil se je........

© Večer