Nekaj tisoč kilometrov stran od doma se nam vedno ponavlja ista zgodba. Slovenijo opisujemo kot dragulj sredi Evrope, nekaj majhnega in butičnega, nekaj, kar je treba nujno videti in doživeti. Imamo pa problem odgovoriti na enostavno vprašanje, na čem temelji naš prihodek. Zatečemo se v klasično naštevanje prednosti tranzitnih držav, od trgovine do turizma in malega gospodarstva. Težko pa odgovorimo na vprašanje, v čem smo unikatni in drugačni. Še težje, kateri je naš svetovno znani produkt ali blagovna znamka. Skratka, po čem naj nas svet spozna in prepozna?

Rešitev so potem športniki. Na žalost nihče na ekvatorju še ni slišal za Tadeja Pogačarja ali Janjo Garnbret. Še manj za Benjamina Šeška ali Jana Oblaka. Morda pri kom Luka Dončić sproži kakšno asociacijo, ampak dlje od tega, da smo pač majhni in nevidni, ne pridemo. Je pa neverjetno, kolikokrat nas vprašajo, ali smo bili del Rusije. Eni znajo celo dodati, da smo mi tisti, ki so jih Rusi okupirali. Skratka, dlje od stare Čehoslovaške ne gre. Na koncu takšnih kratkih predstavitvenih in promocijskih pogovorov vsakega povabimo, naj si........

© Dnevnik