Že mesece grozi, da bo agresivna protipriseljenska kampanja predsednika Donalda Trumpa ZDA potisnila na rob prave državljanske vojne, ne da bi z njo prestopili mejo. Toda umor ameriških državljanov Renée Good in Alexa Prettija, ki so ju v ​Minneapolisu ubili zvezni priseljenski uradniki, je jasno pokazal, da je to nekoč nevidno mejo dejansko mogoče prestopiti.

Potem ko so videoposnetki agentov urada za priseljevanje in carino (ICE), ki so ubili Prettija – medicinskega tehnika na oddelku za intenzivno nego, ki je opazoval in snemal racijo –, sprožili javno ogorčenje, je Trump zavzel bolj spravljiv ton in odstavil Gregoryja Bovina, visokega uradnika mejne straže, ki je postal javni obraz represije v Minneapolisu. Kljub temu se konflikt, ki se zdaj odvija na ulicah večjih ameriških mest, verjetno ne bo umiril.

Ironično in v nasprotju s tradicionalnimi strankarskimi zavezništvi v tem konfliktu vse bolj avtoritarni republikanski predsednik meri moči z demokratskimi državnimi uradniki, ki v skladu z ustavo uveljavljajo svojo oblast. Medtem ko se napetosti stopnjujejo, guvernerji in župani v državah in mestih, ki jih nadzirajo demokrati, dejansko niso več vezani na zvezni sistem, ki je bil zasnovan za omejevanje izvršne oblasti.

Državni in lokalni voditelji so dolgo domnevali, da bo tesno medvladno sodelovanje – temeljno načelo federalizma – omililo Trumpova prizadevanja za zmanjšanje ustavnih pravic. Toda poseganje ICE v državne in lokalne jurisdikcije, poskusi, da bi Goodovo in Prettija ožigosali kot »domača terorista«, in oviranje državnih in lokalnih preiskav njune smrti kažejo prezir administracije do te temeljne značilnosti ameriškega upravljanja.

Standardno ustavno sredstvo proti brezobzirni izvršni oblasti, zaradi katere grozi državljanski zlom, je ločitev oblasti. V Trumpovi dobi pa sta tako kongres kot vrhovno sodišče v veliki meri opustila svojo dolžnost, da obrzdata Trumpa ali ga pokličeta na odgovornost. Posledično se guvernerji in župani soočajo z mučno strateško dilemo, ki je običajno povezana s konflikti z velikimi silami: kako preprečiti nadaljnjo agresijo, namesto da jo izzoveš. Napačna presoja bi lahko Trumpa spodbudila, da uveljavi zakon o vstaji ali, kar je še bolj zlovešče, da prevzame nadzor nad prestolnicami zveznih držav na podlagi dokumentov o ukrepanju predsednika v izrednih razmerah – tajnih pooblastil iz časa hladne vojne, prvotno namenjenih zagotavljanju reda v primeru sovjetskega napada.

Ta grožnja, ki jo je Trump v zadnjih tednih večkrat izpostavil, zdaj visi nad guvernerji in župani kot Damoklejev meč. Z nedavno ustanovitvijo poveljstva ameriške vojske za zahodno poloblo in s sprejetjem nacionalne varnostne strategije, v okviru katere je glavna prioriteta varnost domovine in zahodne poloble, bi lahko ​Trump v nekaj urah napotil zvezne enote v katerokoli ameriško mesto. Guvernerji in župani imajo na voljo le dve poti. Lahko ohranijo strateško dvoumnost glede tega, kako bi se odzvali na tak prevzem, lahko pa dajo - zasebno ali javno - jasno vedeti, da so pripravljeni mobilizirati državne in lokalne vire za odpor proti prekoračitvi pooblastil zvezne vlade. Nedavni dogodki, od nasilja v Minnesoti do nepremišljene aretacije venezuelskega predsednika Nicolása Madura, so pokazali, da ni več mogoče ignorirati Trumpovega radikalizma in megalomanije ali se zanašati na obstoj moralnih meja.

Ker Trumpovo odločanje skoraj v celoti poganjajo trenutne politične domneve in osebno poveličevanje, bi neposredno soočenje verjetno povzročilo nadaljnje zaostrovanje. Najboljša pot za državne uradnike je morda, da se zavarujejo in pripravijo na najhujše. Javno bi morali opozarjati na nevarnosti prekoračitev pooblastil izvršne oblasti, hkrati pa še naprej sodelovati z zveznimi organi pregona na vseh področjih razen priseljevanja. Na tem področju bi morali predlagati skupne operativne smernice za ICE, v skladu s katerimi bi bila prepovedana uporaba taktične opreme, mask, težkega orožja in oklepnih vozil, ter od agentov zahtevati, da upoštevajo sprejete standarde pri izvajanju nadzora.

Seveda bi lahko Trump te pozive preprosto ignoriral. Glede na to možnost bi morali državni in lokalni funkcionarji potihoma pripraviti pravne dokumente, potrebne za hitro posredovanje sodišč kot odgovor na agresivne zvezne ukrepe, bodisi v okviru zakona o vstaji bodisi zunaj njega.

A nobenega zagotovila ni, da bodo sodišča posredovala. Čeprav je vrhovno sodišče ameriški administraciji nedavno zaradi omejene pravne podlage preprečilo, da bi napotila nacionalno gardo v podporo operacijam ICE v Illinoisu, je sodnik Brett ​Kavanaugh ob svojem soglasju opozoril, da takšne omejitve ne bi veljale, če bi predsednik uveljavil zakon o vstaji, v skladu s katerim bi lahko kamorkoli v ZDA napotil celo aktivne vojaške enote.

Zakon o vstaji dovoljuje uporabo vojske za izvajanje kazenskega pregona na domačih tleh, kadar upor ogroža nacionalno varnost. Trumpova utemeljitev bi verjetno bila, da Antifa – ohlapna oznaka, ki jo skrajna desnica napihuje v mitskega sovražnika – predstavlja organizirano oboroženo gibanje, ki ga podpirajo zarotniški državni voditelji, čeprav Antifa ni niti enotna niti oborožena.

Čeprav bi bila taka trditev očitno neresnična, je prag zakona tako nizek, da bi lahko bile tudi z najbolj nenavadnimi obtožbami izpolnjene njegove prima facie zahteve. Sodna presoja bi sledila šele po napotitvi vojakov, ko bi bile razmere morda že preveč nestabilne, da bi jih bilo mogoče obvladati. Poleg tega bi lahko vrhovno sodišče glede na svojo naklonjenost »teoriji enotne izvršilne oblasti« – stališču, da je predsedniška oblast praktično absolutna – potrdilo Trumpovo sklicevanje na zakon o vstaji.

V tem primeru bi kongres ostal edina institucija, ki bi lahko omejila Trumpovo oblast. Res je, da je njegovo popuščanje pripomoglo k nastanku sedanje ustavne krize, in ker imajo v obeh domovih večino republikanci, Trumpova militarizacija notranjega upravljanja verjetno ne bo naletela na trajni odpor. Kljub temu se že pojavljajo razhajanja, saj nekateri republikanski poslanci izražajo nelagodje zaradi Trumpovega impulzivnega ravnanja doma in v tujini.

To lahko ustvari majhno priložnost za guvernerje in župane, da uskladijo dvostranski odziv. Prebujenje kongresa se morda zdi malo verjetno, vendar če ​Trump uveljavi zakon o vstaji ali podobna izredna pooblastila, bi lahko bilo to zadnje in najboljše upanje Amerike, da se izogne ustavnemu zlomu.

* Steven Simon je raziskovalec in gostujoči profesor na Kolidžu Dartmouth ter nekdanji direktor za Bližnji vzhod in Severno Afriko v ameriškem svetu za nacionalno varnost (2011–2012). Jonathan Stevenson je višji raziskovalec na Mednarodnem inštitutu za strateške študije (IISS) in glavni urednik revije Survival ter nekdanji direktor za politično-vojaške zadeve, Bližnji vzhod in Severno Afriko v ameriškem svetu za nacionalno varnost (2011–2013).

© Večer