Z uradnim razpisom parlamentarnih volitev slovenski politični prostor vstopa v novo fazo, ki bo bistveno drugačna od tiste pred štirimi leti. Na volitvah leta 2022 se volilno telo ni toliko odločalo na podlagi podrobnih programskih točk, ampak je šlo bolj za glasovanje “proti” določenemu načinu vladanja. Volivca je bolj motiviral odpor do nasprotne strani kot pa navdušenje nad lastno izbiro. Ta strategija je bila takrat izjemno učinkovita in je mobilizirala rekordno število ljudi. Vendar pa ima ta pristop omejen rok trajanja. Mobilizacijski potencial “glasovanja proti” s časom upada, sploh ko “nevarnost”, ki je volivce motivirala, ni več neposredno na oblasti. Po štirih letih vladanja koalicija ne more več zmagati zgolj z opozarjanjem na preteklo vlado, saj volivci naravno ocenjujejo trenutno stanje države. Vprašanje “Koga ne maramo?” zamenja bolj pragmatično vprašanje: “Ali sistem deluje?”

Da bi razumeli dinamiko prihajajočih volitev, moramo najprej razumeti psihologijo političnega odločanja. Ljudje primarno nismo bitja, ki racionalno preračunavajo osebne koristi in volijo tistega, ki jim ponudi boljši “paket” uslug, ampak smo bitja zgodb. Svet si razlagamo skozi pripovedi, ki nam pomagajo osmisliti kompleksnost družbe in okolja. V bitki med suhoparnim dejstvom in čustveno nabito zgodbo bo slednja skoraj vedno prevladala, saj nagovarja našo identiteto in vrednote, ne le naše denarnice.

Če želi leva sredina zmagati, mora postati verodostojna zagovornica reda. To v praksi pomeni neposredno naslavljanje tistih tem, ki se jim tradicionalno morda raje izogiba. S takšnim pristopom levica ne bi postala desnica, ampak bi nevtralizirala njeno ključno prednost

Na tem področju ima sodobna desnica, tako v globalnem merilu kot v Sloveniji, precejšnjo strateško prednost. Njen komunikacijski model pogosto temelji na klasični strukturi “zgodbe o obnovi” (restoration story). Ta narativ je izjemno močan, ker je preprost in intuitiven. Sestavljen je iz treh dejanj: najprej sta obstajala red in varnost (idealizirana preteklost); nato je prišlo do motnje in kaosa, ki so ga povzročili zunanji elementi ali notranji sovražniki (migranti, aktivisti, liberalne elite ...); na koncu pa pride politična sila, ki obljublja vrnitev reda in “normalnosti”. Ta “zgodba” deluje kot mitološka struktura, ki volivcu ponuja jasnega krivca za njegove težave in, kar je še pomembneje, občutek varnosti v hitro spreminjajočem se svetu. Neoliberalizem zadnjih štirideset let ni dominiral zgolj zaradi ekonomskih argumentov, ampak ker je ponudil variacijo te močne pripovedne strukture. Njegova zgodba je preprosta, a obenem izjemno učinkovita: nekoč je obstajal naravni red svobode, nato pa se je pojavilo “Zlo” v obliki vsiljive države, birokracije in sindikatov, ki so zadušili posameznika. Rešitev oziroma “obnovo” v tej pravljici prinaša “Junak” – podjetnik in svobodni trg –, ki mora premagati te spone, da se vrne harmonija, v kateri bomo vsi bogati. To je ep o svobodi proti zatiranju, ki čustveno zmaga, še preden se debata o........

© Večer