Da za nekoga rečemo, da se je "poslovil" — namesto da je konkretno umrl —, je obrabljen, funkcionalno nepismenim ljub evfemizem. Toda v Mančinem primeru to sploh ni kliše. Ona se je v četrtek dobesedno poslovila.

Manca Košir se je poslavljala že dolgo. In s tem ne mislim samo zadnjih pet let, ko se je borila z boleznijo — in jo obenem sprejemala kot ultimativno pozitivno preizkušnjo —, temveč že vsaj od leta 2005, ko se je po upokojitvi kvalificirala za prostovoljko v hospicu. Ali že od leta 1990, ko je njegovih zadnjih šest mesecev vsak dan obiskovala na smrt bolnega "ljubljenega duhovnega" prijatelja Marjana Rožanca.

Naključje je hotelo, da sem ravno ta torek po dolgem času srečal njeno Ladejo in jo povprašal, kako kaj mama. Rekla je, da je v hospicu in da se … poslavlja. In prostodušno dodala, da človek šele v taki situaciji sprevidi, kako je marsikaj v življenju nepomembno. In da jih prosi — namreč Manca njih —, da jo pustijo.

Na koncu kratkega pomenka — v katerem sem malo potožil v imenu svoje mame, ki se pri svojih še precej več letih niti malo ne poslavlja — pa sem hotel biti optimističen. Ladeji sem rekel, naj Manco........

© Večer