Evropa je obtičala v dolgoletni gospodarski krizi, katere začetki segajo nazaj v leto 2008, ko se je Wall Street komajda izognil zlomu. Seveda občasno sledi obdobje nagle rasti (in upanja), ki pa običajno dokaj hitro zamre. Sicer pa glede na politične odločitve EU drugače sploh ne more biti. Te politike so odsev napačne zasnove evroobmočja in zagotavljajo kronično omejeno investiranje, zlasti v času, ko bi potrebovali ogromno investicij, da bi starajočo se evropsko industrijsko bazo z umazane energije, kemikalij in motorjev na notranje izgorevanje preusmerili k oblakovnemu kapitalu in zelenim tehnologijam.

Odziv politike na verižno reakcijo, ki jo je leta 2008 sprožil zlom banke Lehman Brothers, je bil na obeh straneh Atlantika podoben. ZDA in EU sta izvedli najbolj veličasten in ciničen transfer zasebnih izgub iz poslovnih knjig kvazi kriminalcev financerjev v javni dolg, v kombinaciji s fiskalnim varčevanjem, katerega namen je bil zajeziti hitro rastoči javni dolg. Rezultat je bila likvidnostna past, zaradi katere se je javni dolg še povečal, hkrati pa je povzročila najhujšo prekinitev povezave med razpoložljivo likvidnostjo in realnimi kapitalnimi investicijami doslej. Pričakovana dolgoročna posledica tega je bila gospodarska stagnacija. V tem primeru je bila težava tako globoka in dolgotrajna, da je zastrupila politiko v Evropi in ZDA. Toda tukaj se podobnosti končajo in položaj EU v primerjavi z ZDA se začne slabšati, saj evroobmočje v nasprotju z ZDA nima zveznih inštitucij, ki lahko v času kriz (kakršni sta bili denimo krizi leta 1929 in 2008) monetarno........

© Večer