"Moje življenjsko spoznanje je, da je vsaka vojna, v katero sem šel od leta 2003, geografsko bližje nam. To sem razumel marca 2022, ko sem prvič odšel v Ukrajino. /.../ Sediš tam z ljudmi, ki vojne ne poznajo in gledajo predse s steklenimi, praznimi pogledi in ne vedo, kaj se bo zgodilo, ti pa o tem nočeš razmišljati. Takrat čutiš nemoč in nebogljenost, in to te duši. Ta strah, to praznino, to negotovost, to nemoč moraš pretvoriti v moč in odločenost. Če nekateri govorijo, da je zdaj doba pošasti, je treba zagovarjati stališče, da je zdaj doba človečnosti. Zdaj je čas, da smo hrabri, glasni in odločni. Ne samo na primeru Ukrajine, ampak da branimo človeštvo in človečnost in življenje v vseh njegovih oblikah. /.../

Geopolitika je bila vedno hladnokrvna, neusmiljena in je vsebovala dozo blaznosti, ni pa bilo tako, kot je zdaj. Svet postaja vedno bolj nepredvidljiv, vedno bolj kaotičen, kar koristi tistim, ki služijo na račun človeških in drugih katastrof, vključujoč podnebne spremembe. Osrednje prepričanje, zaradi katerega sem hodil v Ukrajino in bil tam pripravljen tudi tvegati svoje življenje, je to, da je svet v primežu avtokratov, Burhan v Sudanu, Netanjahu v Izraelu, Orban tukaj za vogalom, Meloni za drugim vogalom, Trump tam, Putin tam, Xi Jinping tam. Putin nagovarja Jinpinga, da bi oba lahko živela 150 let. Ko vidim, da ne samo, da ti ljudje nočejo sestopiti z oblasti, ampak bi še desetletja uničevali ne samo ta svet, ampak človeštvo, kot ga poznamo, razumem to, kar se dogaja v Ukrajini, kot boj proti avtokratom tega sveta. Če bi Putin izgubil v Ukrajini, bi bilo to opozorilo za številne druge avtokrate tega sveta, opozorilo, da niso nedotakljivi. Dokler bodo menili, da jim nič in nihče ne more do živega, se bo vse to, kar gledamo po svetu, nadaljevalo."

© Večer