Takratna država je premogla odlične nogometaše, kot so bili Džajić, Marić, Bogičević, Šurjak, Katalinski, Petković. Žal se zaradi razprtij, po navadi povezanih z denarjem, reprezentanci nikoli ni uspelo uvrstiti v finale. Samo na svetovnem prvenstvu v Čilu se ji je po zgodovinski zmagi nad (Zahodno) Nemčijo uspelo uvrstiti v polfinale, kjer pa je izgubila s Češkoslovaško (1:3), zatem pa še tekmo za tretje mesto z gostiteljem Čilom (1:0).

Več uspeha, no, skoraj uspeha je bilo na evropskih prvenstvih: leta 1960 v Rimu je na prvem evropskem prvenstvu v finalu šele po podaljških izgubila s Sovjetsko zvezo, podobno leta 1968, kjer je v finalu izgubila z Italijo šele na drugi, ponovljeni tekmi finala, saj takrat ni bilo podaljškov in enajstmetrovk, ter leta 1976 na domači izvedbi zaključka prvenstva, ko je po vodstvu z 2:0 na koncu po podaljških v polfinalu v nepozabni tekmi izgubila z (Zahodno) Nemčijo (2:4).

Otvoritev svetovnega prvenstva 1974 smo pričakovali z veliko nestrpnostjo. Otvoritveno tekmo 13. junija »smo« igrali s takratnimi svetovnimi prvaki Brazilci. Odlična tekma, kjer je Jugoslavija imela kar nekaj priložnosti, se je končala z 0:0. Slovenci smo bili še posebej ponosni na rezultat. Odlično tekmo je namreč odigral, kasneje tudi uradno tako izbran, najboljši slovenski nogometaš vseh časov Brane Oblak, ki je bil........

© Dnevnik