Moje rojstno mesto je namreč Beograd in skupaj s starši sem ga zapustil, ko sem bil star sedem mesecev. To, kako sta se oče in mati iz različnih delov Slovenije v letih po drugi svetovni vojni našla prav v Beogradu, je mogoče tema za kratek film. Dejstvo pa je, da sta se kljub dobrima službama vrnila v (slovensko) vas brez elektrike in vodovoda ter začela novo življenje, ki je bilo pravo nasprotje tistemu v središču Beograda.

V Beogradu smo se s starši in sestro zelo pogosto ustavljali na poti v Elemir v Vojvodini, kjer so živeli babica ter tete in strici, ki so se tja po vojni preselili iz Francije, saj jim je bila po umiku Nemcev dodeljena hiša z nekaj zemlje. Kot otrok sem Beograd in njegove široke ulice, tramvaje in trolejbuse ter neskončno število ljudi opazoval z velikimi očmi. Ob vrnitvi sem moral svojim vaškim prijateljem do podrobnosti vse opisati, kar sem seveda storil z velikim veseljem in ponosom, saj je glavno mesto vendarle glavno mesto. Razložiti sem jim moral tudi, da kakopak nisem Srb, četudi sem tam rojen. Pozneje v času osamosvajanja je očitno nekdo podobno kot moji otroški prijatelji razumel določanje narodnosti na podlagi rojstnega kraja, ko je na novo fasado na šoli z velikimi črkami napisal »Lorenčič srpska svinja«, kar me je dodobra razkurilo. Med drugim je bilo treba poiskati sponzorja, ki je........

© Dnevnik