Ravno v času intenzivne volilne kampanje pred parlamentarnimi volitvami postane vprašanje enakosti spolov zanimiv lakmusov papir političnih programov. Ne le zato, ker kaže, kakšne družbene probleme stranke prepoznavajo, temveč tudi zato, ker razkriva, katere teme so sploh pripravljene vključiti v konkretne politične zaveze. Mag. Ana Pavlič, programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov, pri katerem so pripravili analizo o enakosti spolov v programih in stališčih političnih strank, izpostavlja: »8. marec je eden tistih datumov, ki se je v zahodnih družbah v zadnjih desetletjih mirno pretvoril v simbolni ritual; nekaj rož, nekaj všečnih izjav o 'pomembnosti žensk' in dobrih statistikah, ki lažejo, da smo enakost skoraj že presegli – in potem hitro nazaj v vsakdanjo realnost neenakosti. A mednarodni dan žensk ni nastal kot simboličen praznik, razumeti ga moramo kot politični opomin, saj so v začetku 20. stoletja ženske organizirano zahtevale volilno pravico, dostojno delo, enako plačilo in aktivno politično participacijo za spol, ki do takrat v politikah sploh ni bil predstavljen. Pravice ženskam torej nikakor in nikoli niso bile podarjene – bile so izborjene. Zato se moramo tudi danes, ob 8. marcu, ki je zasidran med volilno kampanjo in izkaze prioritetnih usmeritev političnih strank, znova vprašati: kako daleč je še enakost?«

8. marec je eden tistih datumov, ki se je v zahodnih družbah v zadnjih desetletjih mirno pretvoril v simbolni ritual: nekaj rož, nekaj všečnih izjav o 'pomembnosti žensk' in dobrih statistikah, ki lažejo, da smo enakost že skoraj presegli – in potem hitro nazaj v vsakdanjo realnost neenakosti.

Ana Pavlič, programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov

(Pre)počasen napredek

Če uvodoma pogledamo širši evropski okvir, je napredek pri enakosti spolov sicer opazen, vendar počasen. Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) je Evropska unija leta 2025 dosegla 63,4 točke od 100 na indeksu enakosti spolov. »Napredek gotovo obstaja, vendar je počasen. Ob trenutnem tempu, ki nikakor ni linearen, bo enakost spolov v Evropi še vsaj za nekaj debelih desetletij oddaljena,« pravi Ana Pavlič.

Razlike se še vedno kažejo v plačah, politični moči in skrbstvenem delu. Ženske v Evropi v povprečju zaslužijo približno 13 odstotkov manj kot moški na primerljivih delovnih mestih, obenem pa opravijo večino neplačanega skrbstvenega dela. Ocenjuje se, da ženske opravijo od 70 do 90 odstotkov skrbstvenega dela.

Ženske v Evropi v povprečju zaslužijo približno 13 odstotkov manj kot moški na primerljivih delovnih mestih, obenem pa opravijo večino neplačanega skrbstvenega dela. Ocenjuje se, da ženske opravijo od 70 do 90 odstotkov skrbstvenega dela.

Tudi nasilje nad ženskami ostaja resen družbeni problem. Evropske raziskave kažejo, da je približno vsaka tretja ženska v življenju doživela fizično ali spolno nasilje. V Sloveniji je delež še višji, po nekaterih raziskavah je nasilje po 15. letu starosti doživela skoraj vsaka druga ženska. Posebej zanimivo pa je, da raziskava ICCS (International Civic and Citizenship Education Study), ki jo v Sloveniji izvaja Pedagoški inštitut, kaže, da se 40 odstotkov fantov in 12 odstotkov deklet strinja s trditvijo, da so moški bolje usposobljeni za politične voditelje kot ženske, več kot 30 odstotkov fantov pa meni, da se ženske sploh ne bi smele ukvarjati s politiko. Raziskava pokaže še, da je pričakovana volilna udeležba slovenskih učencev, ko bodo dobili volilno pravico, pod mednarodnim povprečjem, medtem ko je pripravljenost za sodelovanje v nelegalnih oblikah političnega delovanja nad povprečjem. »To pomeni, da živimo v času dvojne realnosti: po eni strani vidimo pomembne institucionalne premike v smeri enakosti spolov – od evropske državljanske iniciative My Voice, My Choice, ki je mobilizirala več kot milijon podpisov za zaščito reproduktivnih pravic, do evropskih politik in pobud, ki se ukvarjajo z nasiljem nad ženskami in plačno vrzeljo. Na drugi strani pa se v družbenem prostoru, zlasti med mladimi, ponovno pojavljajo izrazito tradicionalna in protiženska stališča,« pove Pavličeva.

»Tudi na splošno Slovenija po enakosti spolov ne izstopa. Po zadnjem izmerjenem indeksu enakosti spolov EIGE smo zbrali zgolj 58 točk in se s tem rezultatom uvrstili na 18. mesto v Evropski uniji,« pravi. »A statistika je vedno le polovica zgodbe. Druga polovica je politična realnost, ki – prepredena s spolnimi stereotipi in normaliziranim seksizmom – določa, kdo ima moč (odločanja), kdo nosi večino skrbstvenega dela in katere teme politika sploh prepozna kot javni problem.« Vendar kot opozarja Ana Pavlič, kljub temu da imamo danes v aktualnem sklicu državnega zbora največ žensk doslej, vidnost sama po sebi še ne pomeni enakosti.

Kaj kažejo politični programi

Prav zato so tako na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov kot tudi pri Ženskem lobiju Slovenije analizirali politične programe strank, ki nastopajo na letošnjih parlamentarnih volitvah. V analizo so vključili programe Gibanja Svoboda, Socialnih demokratov, Levice in Vesne, Alternative za Slovenijo, SDS, skupnega programa NSi, SLS in Fokus, Piratov, Demokratov, Preroda, Resnice ter skupnega programa Zelenih Slovenije in Stranke generacij.

Analiza kaže, da vprašanje spola v številnih programih sploh ni posebej obravnavano. Kar 40 odstotkov analiziranih programov tega vprašanja ne omenja, spol kot politična kategorija pa se v nekaterih programih ne pojavi, so ugotovili pri Inštitutu. Kot so zapisali pri Ženskem lobiju Slovenije, analiza strankarskih programov kaže na razkorak med pristopi, ki segajo od aktivnega državnega intervencionizma do programske nevtralnosti ali celo regresije na področju enakosti spolov. Na podlagi ukrepov v slovenskem političnem prostoru v grobem prepoznavajo tri osrednje pristope.

Prvi pristop, kot ga navaja Ženski lobi Slovenije in zanj sociologinja Nika Černoga Mihelič, zastopajo stranke, ki neenakost spolov razumejo kot strukturni problem, nerešljiv zgolj s tržnimi mehanizmi. »V to skupino uvrščamo SD, Gibanje Svoboda, Levico in Vesno, Pirate in stranko Mi, socialisti!. Njihovi programi prinašajo najbolj razdelane in operativne ukrepe za zakonsko izboljšanje položaja žensk. »Stranka SD tako predlaga uzakonitev paritete 50/50 na vseh ravneh odločanja, 100-odstotno javno financiranje varnih hiš ter plačan skrbstveni dopust za nego staršev, medtem ko pri prostituciji zagovarja kaznovanje klientov z namenom zaščite žensk pred izkoriščanjem,« so zapisali pri Ženskem lobiju. Levica in Vesna pa, kot navajajo, zahtevata prevrednotenje feminiziranih poklicev v zdravstvu in šolstvu ter odločno zaščito pravice do splava in gradnjo neprofitnih stanovanj. »Gibanje Svoboda se osredotoča na kvote v vodstvenih organih podjetij in uvedbo družinskega pomočnika, Pirati in Mi, socialisti! pa poudarjajo pomen močnih javnih sistemov, kot so popolnoma brezplačni vrtci za vse in javno zdravstvo, kar izpostavljajo kot temelj za razbremenitev neplačanega skrbstvenega dela,« pojasni Nika Černoga Mihelič.

Programi strank SD, Gibanje Svoboda, Levica in Vesna, Pirati in Mi, socialisti! prinašajo najbolj razdelane in operativne ukrepe za zakonsko izboljšanje položaja žensk.

Nika Černoga Mihelič, sociologinja

Drugi in tretji pristop

Drugi pristop zastopajo stranke SDS, skupni listi NSi, SLS in Fokus ter stranki Resnica in SNS, ki umeščajo ženske predvsem v kontekstu družine in demografije. »Te stranke se specifičnim mehanizmom za uravnoteženje spolov programsko odpovedujejo v imenu meritokracije. Njihov fokus je materialna krepitev tradicionalne družine skozi ukrepe, kot so državna jamstva za prvi dom, brezplačni vrtci, višje neto plače prek nižjih davkov,« pove Nika Černoga Mihelič. Opozarja, da se programi znotraj omenjenega pristopa za izboljšanje položaja pogosto vežejo na demografske cilje. »Resnica na primer predlaga ukrep 'Kredit za prihodnost' v višini 50.000 evrov, ki rešuje stanovanjsko problematiko in je neposredno vezan na ustvarjanje družine. Hkrati programi strank SNS, Resnica in SDS nasprotujejo netradicionalnim družinam, stranka SNS predvideva tudi omejitev pravice do splava izključno na medicinske razloge.«

Tretji pristop pa je najbolj nevtralen in ga je mogoče opaziti pri Demokratih, Prerodu, Stranki generacij, Zaupanju ter Zelenih. Te stranke namreč vprašanja spola v programih posebej ne izpostavljajo, reševanje družbenih izzivov pa podrejajo širšim sistemskim reformam, gospodarski rasti in podobno. »Stranki Prerod in Zaupanje se sicer osredotočata na ohranitev javnega zdravstva in dostojne pokojnine, Stranka generacij in Zeleni Slovenije pa prepoznavajo problem revščine starejših in predlagajo poprave krivic pri izračunu pokojnin. Program stranke Demokrati je primarno osredotočen na gospodarski preboj, digitalizacijo in učinkovitost sistemov, njihov vsebinski stik z izboljšanjem položaja žensk se kaže posredno skozi družinsko politiko, kjer ponujajo rešitve za mlade družine, kot sta projekt 'Stanovanjski feniks' in brezplačen vrtec za drugega ter vsakega nadaljnjega otroka,« še povzame sociologinja Černoga Mihelič. Ana Pavlič pa opozarja: »Ko pogledamo celotno sliko, lahko zaključimo: v slovenskem političnem prostoru se vprašanje enakosti spolov pojavlja v treh oblikah: vidnost, radikalizacija in molk. Vidnost se kaže predvsem skozi vprašanje zastopanosti žensk v politiki. Radikalizacija se pojavlja tam, kjer vprašanje spola postaja ideološko bojišče. Molk pa tam, kjer enakost spolov iz političnih programov preprosto izgine.«

Štirideset odstotkov fantov in 12 odstotkov deklet se strinja s trditvijo, da so moški bolje usposobljeni za politične voditelje kot ženske. Foto: Bojan Velikonja 

Izstopajo Socialni demokrati

Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov ugotavlja, da med vsemi analiziranimi programi termin »enakost spolov« uporablja le stranka Socialni demokrati, medtem ko Levica in Vesna uporabljata izraz »enakopravnost spolov«, kar poudarja »formalno-pravno enakost, ne pa nujno tudi dejanskega družbenega položaja, enakih priložnosti in strukturnih neenakosti, ki še vedno ženskam omejujejo dostop do različnih virov moči«. Zanimivo je tudi, da se reproduktivne pravice žensk in plačna oziroma pokojninska vrzel prav tako pojavijo le v programu Socialnih demokratov. Podobno velja za nasilje: tematika nasilja se pojavi v približno 30 odstotkih programov – pri SD, SDS ter programu NSi-SLS-Fokus – vendar ga kot nasilje na podlagi spola, ki je najpogosteje kršena človekova pravica na svetu, jasno opredeli le program Socialnih demokratov.

»Pri nekaterih strankah se vprašanje spola pojavlja predvsem kot ideološko vprašanje, ne kot vprašanje socialnih politik. To je posebej vidno v programih SDS in Resnica, kjer je tematika spola umeščena predvsem v razprave o tradicionalni družini ali tako imenovani LGBT-agendi,« pravi.

Kako so stranke razporedile svoje kandidatke

Ženski lobi Slovenije je bil prvi, ki je z raziskavo leta 2011 dokazal, da pri volitvah v našem volilnem sistemu za državni zbor ne gre za izvoljivost oseb, ampak za izvoljivost okrajev. »Če torej želimo izvedeti, koliko je kaki stranki mar za dejansko enake možnosti žensk pri volitvah v DZ, moramo predvsem pogledati, kolikšen je delež kandidatk, ki so dobile za to stranko izvoljive okraje,« pove Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije. »Teoretično bi se lahko zgodilo, da bi imela kakšna stranka celo 70 odstotkov kandidatk, pa ne bi bila izvoljena niti ena, ker bi jih poslali kandidirat v okraje, kjer ne bi imele realne možnosti za izvolitev,« opozarja Lokarjeva.

Teoretično bi se lahko zgodilo, da bi imela kakšna stranka celo 70 odstotkov kandidatk, pa ne bi bila izvoljena niti ena, ker bi jih poslali kandidirat v okraje, kjer ne bi imele realne možnosti za izvolitev.

Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije

Kot ocenjuje, bodo vse kandidatke za poslanke v SDS, ki kandidirajo v volilnih okrajih, kjer so že zmagale v preteklosti, izvoljene, toda obstaja verjetnost, da se delež poslank v poslanski skupini SDS ne bo povečal in bo ostal daleč pod 50 odstotki. »Obstaja velika verjetnost, da bo Gibanje Svoboda doseglo pariteto spolov, 50/50 izvoljenih, medtem ko Lista NSi, SLS in Fokus najbrž ne bo presegla treh izvoljenih poslank,« pravi Sonja Lokar in dodaja: »Iskrena politična volja, da se uveljavi pariteta, je tudi v SD in Levici, a pri tako majhnih strankah je napovedovanje dejanske izvoljivosti zelo nezanesljivo.« Po njenem mnenju tako zakonske spolne kvote, ki predvidevajo 35 odstotkov za oba spola, »nas v volilnem sistemu, ki ga imamo za DZ, ne morejo zanesljivo pripeljati niti do 35 odstotkov izvoljenih poslank, še manj do resnično enake zastopanosti moških in žensk«. 

© Dnevnik