Pomlad je pač muhast letni čas, ki si dovoli marsikaj. Ko si, skoraj bi lahko rekli, zima in poletje podajata roki. Kot nekakšen pogajalec med dvema, ki si nista niti slučajno blizu, politično bi rekli, da skušata zbližati stališča. Čeprav jih nikoli ne, a takrat je že prepozno. Za zimo, ker med pogajanji preteče toliko časa, da izgubi vso svojo moč. Vmes pa jo večkrat radodarno stresa, kot tudi letos, s temi jutranjimi slanami, na primer. Letos jim res ni konca. Že res, da kljub vsemu marsikje kaže, da bo sadja lahko veliko, a do takrat, ko bomo kaj obirali, je še daleč. Lahko si kar pesimistično začnemo naštevati: lahko pride toča. No, ta je spet zelo krajevna in res redko obišče večja območja hkrati.

© Dnevnik