Iran je v zadnjih dveh tednih vstopil v fazo, ki je številni Iranci ne vidijo kot nov protestni val, temveč kot točko brez vrnitve. Dogajanje ni več zgolj politični spopad z Islamsko republiko, temveč globok družbeni razkol – surov, kaotičen in prepojen s krvjo. Zaradi vsedržavnih izpadov interneta in komunikacijskih blokad je neodvisno preverjanje informacij skoraj nemogoče. Kljub temu se iz pričevanj iz prve roke, videoposnetkov, pretihotapljenih iz države in izjav, ki so jih novinarjem in aktivistom v tujini posredovali očividci, izrisuje enoten vzorec: Iran se sooča z varnostnim, humanitarnim in gospodarskim zlomom.

Priče iz Teherana poročajo o bolnišnicah, prepolnih ranjenih protestnikov, in o akutnem pomanjkanju krvi. Zdravniki naj bi po hodnikih prosili njihove družinske člane, naj nemudoma darujejo kri. Izpadi elektrike so postali stalnica in pogosto trajajo celo noč. Mobilna omrežja so večinoma neuporabna, tudi stacionarni telefoni odpovedujejo brez opozorila. V številnih mestih so tržnice zaprte, tovornjakarji stavkajo, menjalnice so povsem prenehale delovati. Ker trg praktično ne deluje več, je vlada celo prenehala objavljati vrednost menjalnega tečaja. To je tiho priznanje, da je gospodarstvo zdrsnilo v temo.

A tisto, kar ta upor loči od prejšnjih, ni zgolj njegov obseg, temveč simbolika. Prvič po letu 1979 so se protestniki množično pojavili na ulicah z iransko zastavo iz predislamskega obdobja, brez napisa Alah, ob njej pa tudi z izraelskimi zastavami. Za mnoge v Iranu je bil to trenutek psihološkega preloma: strah pred verskim tabujem je v javnosti razpadel. Mladi protestnik mi je povedal: "Prvič sem začutil, da je režim že izgubil – tudi če še ni........

© Večer