Nastop zagovornikov "prisilnega dela" na RTV je pokazal, kako malo nekateri razumejo življenje ljudi, ki prejemajo socialno pomoč. Sam lahko o tem veliko povem, saj sem bil dolgo časa prejemnik te pomoči. V tem obdobju nisem "lenaril". Izobraževal sem se, iskal zaposlitev in opravljal različna prostovoljna dela. Raje bi se redno zaposlil ali vključil v javna dela, vendar takrat zaradi zloglasnega "zujfa" zame ni bilo ustreznih rešitev. Pri iskanju zaposlitve sem se večkrat znašel v protislovnem položaju: za nekatera delovna mesta sem bil zaradi visoke izobrazbe "prekvalificiran", za druga pa nisem izpolnjeval zahtevanih pogojev.

Že od nekdaj sem si želel delati v osnovni šoli. Razmišljal sem, da bi lahko začel pri varstvu otrok v podaljšanem bivanju, vendar so mi pojasnili, da je šolstvo del javnega sektorja, kjer veljajo stroge omejitve zaposlovanja, bodisi zaradi zujfa, bodisi zaradi administrativnih predpisov. Pri varstvu in podobnih nalogah so se raje zanašali na študente na praksi ali na ljudi, ki so opravljali pripravništvo. Poskusil sem tudi v knjižnici. Odgovor je bil podoben. Ob tem so od mene zahtevali še različna dokazila o ustrezni pedagoški ali strokovni usposobljenosti.

A ni zanimivo, da mora čistilka v šoli izpolnjevati zakonske pogoje glede nekaznovanosti, medtem ko za kandidiranje za poslanca potrdilo o nekaznovanosti ni potrebno. Od ljudi, ki skrbijo za čistočo šolskih prostorov ter s tem prispevajo k zdravemu in varnemu okolju za naše otroke, zahtevamo ustrezna dokazila. Od kandidatov, ki želijo odločati o naši usodi, pa takšnega potrdila ne zahtevamo. To razliko v merilih težko spregledam, še posebej danes ko poslušam naše vrle politike, s kakšno lahkoto presojajo poštenost in delavnost vseh drugih.

Nazadnje sem le dobil priložnost, vendar v obliki prostovoljnega dela v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Tam sem sprejemal obiskovalce in opravljal različna hišniška dela. Galerija ni imela stroškov za moje plačilo, saj sem prejemal denarno socialno pomoč in dodatek za prostovoljno delo. S temi prejemki sem lahko pokrival življenjske stroške in izdatke, povezane s študijem. Prostovoljno delo pa mi je omogočalo, da sem ostajal dejaven, vključen v družbo in povezan z okoljem. Takšno obliko dejavnosti in vključevanja je podpirala tudi moja socialna delavka.

Vendar je bil obseg prostovoljnega dela omejen: opravljal sem ga lahko največ trideset ur na mesec. Takratna direktorica se je zavedala, da ne bi bilo pošteno, če bi za bistveno manj denarja opravljal enako delo kot redno zaposleni. Pazila je tudi, da prostovoljstvo ne bi postalo nadomestilo za plačano zaposlitev in da me ne bi pri tem izkoriščali. Za tak odnos sem ji še danes hvaležen. Žal pa takšne empatije ne moremo pričakovati povsod in od vseh.

Ko sem iskal druge možnosti za redno zaposlitev, med drugim tudi v proizvodnji, sem pogosto slišal, da sem prekvalificiran. Zakaj bi vlagali čas, denar in trud v moje uvajanje, če bi jih lahko zapustil takoj, ko bi se pojavila priložnost, primernejša moji izobrazbi? Nikoli ne bom pozabil odgovora direktorja nekega podjetja na Koroškem, ki mi je rekel, da bi ga bilo sram zaposliti visoko izobraženega človeka na delovnem mestu, za katero zadostuje srednja poklicna izobrazba. Takšnih pogovorov je bilo ogromno. Toda na papirju se vseh teh poskusov, zavrnitev in zaprtih vrat ni videlo. Tam je pisalo le, da sem brezposeln in prejemam socialno pomoč.

Kdor bi takrat pogledal samo moj status, bi me lahko brez........

© Večer