Njegove geometrijske strukture temeljijo na redu, variaciji in natančnem izračunu. Skice razkrivajo skoraj obsesivno discipliniran proces dela: posamezne kompozicije so večkrat preračunane in variirane, dokler ne dosežejo popolnega ravnotežja. Umetniški postopek je racionaliziran do skrajnosti, vendar prav v tej objektivizaciji tiči emancipatorni potencial neokonstruktivizma kot neoavantgardne umetnosti. Hrvacki namreč razkraja idejo umetnika-genija. Njegove slike delujejo skoraj programirano; lahko bi jih izvedel kdorkoli z dovolj tehničnega znanja. V času zagrebških Novih tendenc in programirane umetnosti je to pomenilo pomemben premik od avtonomne umetnine k demokratični ideji umetnosti kot univerzalnega vizualnega........

© Dnevnik