Prejšnji ponedeljek sva s fotografom Luko Cjuho navsezgodaj odšla v Budimpešto delat intervju z enim najzgovornejših madžarskih političnih analitikov. Orban je ravnokar končal svojo svetovno mirovno misijo pri treh diktatorjih in enemu, ki ima te ambicije, evropska komisija pa se je odločila, da bo Madžarsko bojkotirala. Temperatura se dviga. Zdaj je čas za pogovore o svetovni politiki.

Zgodaj v teh okoliščinah pomeni ob devetih zjutraj. Ko sva se z Luko spustila v gnečo na avtocesti, ki pelje v Budimpešto, je bilo prijetno poletno toplo. Hitro je šlo proti 30 stopinjam. Poklical je Istvan Szent-Iványi, s katerim sva bila dogovorjena. »Tukaj bo vsak čas 37 stopinj,« je rekel. »Nobenega smisla nima riniti v center.« Dal nama je naslov majhnega trgovskega središča v rezidenčni četrti, ki spominja na Rožno dolino v Ljubljani, le da je desetkrat večja, vile pa so v ličnih ulicah razporejene po gričih. »Zapeljita v podzemno garažo in pridita v prvo nadstropje v restavracijo Felicita. Tam bo prijetno hladno in mir.«

V garaži je v glavo butnil vlažen vroč zrak, kot bi odprli parno peč. Kako lepo bo v prijetno ohlajenih prostorih nad garažo! Ampak tam je bilo čudno. Zrak je bil prav tako peklensko vroč kot v garaži, bilo pa je tudi enako temno. Vse luči v trgovinicah so bile ugasnjene, prodajalci in........

© Dnevnik