Zadnjič je moj sosed uperil kazalec vame in me strogo pogledal izpod čela.

»Kar poslušamo sedaj na televizijah, res presega vse meje. Včasih si vsaj ti kaj o tem napisal, zdaj pa o pačenju jezika kar molčiš.«

No, ta je kar huda!

Res pa je, da sem se malo polenil. Zamenjala me je moja mila soproga. Kadar se namreč na zaslonu pojavi razigrana vremenarka na komercialni televiziji in »zameketa« o prihajajoči meeegli, ji od ogorčenja kar »pokrovko dvigne«. Kaj bi se potem še jaz razburjal?

Naše ljudstvo je pridno in srčno, a jezikovno tako raznoliko, da bi včasih človek potreboval podnapise. To sem začutil že v osnovni šoli, kamor sem zahajal skupaj z ljubljanskimi domorodci, a tudi z vrstniki iz širne očetnjave.

Na naši šoli smo imeli profesorico kemije, ki jo je zelo razjezilo, če je kdo meglo izgovoril po štajersko. Celo bolj kot to, če nisi znal našteti vseh atomov v kakšni zanimivi snovi.........

© Dnevnik