To je bil več kot zgolj preizkus tehnologije. Misija Artemis II, ki se je te dni zmagoslavno končala s pristankom v Tihem oceanu, je v prvi vrsti zgodba o človeškem pogumu, ranljivosti in o kolektivnem duhu, ki nas žene v neznano. V kapsuli orion so sedeli štirje posamezniki, toda, kot so večkrat poudarili tudi vesoljski popotniki sami, na Luno je z njimi potovalo celotno človeštvo.

Tišina v nadzornem središču v Houstonu je bila tistih šest minut skorajda otipljiva. To ni bila zgolj odsotnost zvoka, ampak tišina, polna zadrževanja diha in potnih dlani, ki so se oklepale robov nadzornih pultov. Visoko nad Zemljo, nekje na robu atmosfere, je vesoljska kapsula orion ob ponovnem vstopu v atmosfero treščila ob nevidni zid zraka s hitrostjo, ki je presegala 39.000 kilometrov na uro. V tistem trenutku se je plovilo ovilo v plazmo, v ognjeni plašč, ki je dosegel neverjetnih 2760 stopinj Celzija. Radijske zveze so bile prekinjene. Nihče na Zemlji ni mogel vedeti, ali so štirje potniki v tej majhni, ognjeni krogli še živi.

Na krovu ladje ameriške mornarice USS John P. Murtha, ki je v vodah Tihega oceana čakala na vrnitev posadke, so mornarji in potapljači zrli v nebo.

Za nas, ki nismo strokovnjaki za orbitalno mehaniko, se je vesoljski polet bržkone zdel kot čarovnija. Toda za inženirje, matematike in reševalce je to zgolj fizika, kjer meja med zgodovinskim uspehom in nepredstavljivo tragedijo pogosto sloni na nekaj milimetrih vrhunskega tehnološkega materiala na toplotnem ščitu. Nato, po neskončno dolgih šestih minutah, se je skozi statiko radijskih valov prebil glas. Bil je rahlo utrujen, vendar povsem miren glas poveljnika Reida Wisemana. Orion je preživel. Človeštvo se je vrnilo s poti okoli Lune, prvič po več kot 50 letih.

Trenutek, ko je poveljnik misije Artemis II Reid Wiseman zapustil vesoljsko kapsulo​ orion in se pridružil trem drugim članom posadke v splavu. / Foto: US Navy via Reuters

Ko poskušamo razumeti pomen misije Artemis II, pa se lahko prehitro izgubimo v številkah. Govorimo o milijardah dolarjev, o potisku raketnih motorjev, o rekordnih več kot milijon kilometrih, ki so jih prepotovali in s tem podrli rekord misije Apollo 13 iz leta 1970.

Toda če odmislimo hladno kovino, kompozitne materiale in zapletene algoritme, ostane tisto, kar je pri raziskovanju vesolja najbolj fascinantno – človek. Artemis II namreč ni samo zgodba o raketah. Je zgodba o štirih ljudeh, ki so deset dni bivali v prostoru, velikem kot dva malo večja avtomobila, in zrli v črnino, ki je ne moremo doumeti, naj si še tako prizadevamo. Je pa tudi zgodba o tisočih neopevanih junakih na tleh, katerih nočne more in odrekanja so omogočili to........

© Dnevnik