We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Septembra v podmornico, marca ven

14 1 61
28.03.2018

Rojeni Sobočan je debitiral v ljubljanski Drami pred skoraj dvema desetletjema v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Sledil je pohod skozi skoraj vse slovenske teatre - od Slovenskega mladinskega gledališča, Gleja, Kopra do SSG Trst in Anton Podbevšek teatra v Novem mestu. Tri sezone je bil zaposlen v SLG Celje, eno sezono v Mestnem gledališču ljubljanskem, zdaj je že deveto sezono v Drami SNG Maribor. Od letos je prvak in Glazerjev lavreat.

Vaši začetki so neobičajni za igralca - končali ste srednjo kmetijsko šolo v Rakičanu, kjer ste imeli posebnega profesorja slovenščine, pesnika Milana Vincetiča?

"Nekaj modelov iz Murske Sobote se nas je odločilo za Rakičan, za gimnazijo smo bili preleni. Bil je čas usmerjenega izobraževanja in lahko si šel potem kamorkoli. Eden iz tiste druščine je danes filozof, drugi slikar ...Vinci nam je bil v prvem letniku razrednik, krasno je bilo. Definitivno me je oblikoval tisti čas in generacije Sobočanov pred nami. Nekega esprita smo se navzeli od starejših rojakov, Ferija Lainščka, Sandija Červeka, Janeza Balažica ... Tudi če smo samo pri mizi z njimi sedeli in jih poslušali. Gorazd Žilavec me je povabil v dramsko sekcijo kluba prekmurskih študentov. Začel sem pozno, enaindvajsetleten. S kmetijske sem šel na študij filozofije v Ljubljano, vmes se mi je začel dogajat teater. Za filozofijo pač nimam zicledra."

Kako je sploh prišlo do zasuka v teater?

"Začelo se je s predstavo Dušana Kovačevića Radovan treći, ki smo jo preimenovali v Metek f čelo, premiera je bila 1995, ko je bila tudi premiera Kusturičinega Undergrounda v soboškem kinu. Bil sem introverten, sramežljiv, celo zardeval sem. Vse moje izkušnje odra so bile z mladinskim pevskim zborom. Ko sem začel hoditi na vaje, se mi je začelo odpirati. Nastal je Torpedo teater, igrali smo v soboškem gradu, v bivši gledališki dvorani. Mik, ki smo ga pokrenili, je ostal, dobival razne oblike. Mnogi smo se iz Ljubljane konstantno vračali in se še zmeraj vračamo."

Vaša profesorja igre na AGRFT sta bila Janez Hočevar Rifle in Dušan Jovanović. Sprejemca ste naredili s prve?

"Ne. Na prvem sem bil zelo nesamozavesten, povsem izgubljen. Hotel sem priti k Jovanoviću, tisto prvo leto pa je bil Boris Cavazza. Naslednje leto sem bil dobro pripravljen, najbrž bi šel še tretjič, če bi bilo treba. Bil sem že zrel 24-letnik. Predtem sem bil še v vojski, ostal v Ljubljani po njej, nisem se več vrnil domov. Od devetnajstega do štiridesetega leta sem živel v Ljubljani. Zdaj že deset let delam v Mariboru, tukaj živim pa šele tri leta.

Bil in ostal sem tujec v Ljubljani. Ovohavali smo se, neljubljančani v Ljubljani. Krizo sem imel sredi študija. Proti četrtemu letniku mi je postalo jasno, kje je moja kreativna amplituda. Pogosto zamerijo mentorjem marsikaj, jaz jim nisem. Očeta moraš tudi ubiti, a ne smeš mu zameriti."

Kakšen........

© Večer