We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Zgodba o Lačnem Franzu: Oto in jaz. Plus in minus. Stik svetov

17 5 0
08.11.2019

S tretjim albumom Ne mi dihat za ovratnik (1983) smo se na neki način vrnili v Slovenijo. Bela simfonija je nastala kot reakcija na splošno smučarsko evforijo v osemdesetih v časih Bojana Križaja. Seveda sem tudi sam navijal za naše smučarje, iskren navijač sem bil, ampak se je pa tudi pretiravalo. Smučarija je bila deležna ogromne medijske pozornosti, športniki so začeli prepevati, estrada se je mešala z vsem tem in zazdelo se mi je pač, da šlo čez rob. Odzval sem se z Belo simfonijo. Grozno. Tisti, ki so doumeli skrito ironijo, so bili zgroženi. Kako se lahko zafrkavam iz našega orla, našega narodnega heroja?!

Ampak večina itak ni nič razumela in je pesem sprejela kot pesem o smučariji. Z refrenom Nič nas ni strah, če so smučarji z nami smo nastopali na seriji Belih koncertov pred polnimi dvoranami, ki so z nami rjule to geslo. Ampak vseeno, tudi to nam je prineslo ogromno zabave.

Za album Ne mi dihat za ovratnik smo se slikali v Železničarski koloniji v Mariboru. S kitaristom Otom sva uprizorila pretep in posnetek, na katerem ga mlatim in maltretiram, so kasneje razlagali kot podzavestno napoved najinega razkola, kot moje posiljevanje s komercialnostjo in njegovo željo ostati umetnik. Teoretiki. Je bil pa ta album v resnici komercialno uspešen in je bila založba zadovoljna z nami. Prodali smo ga v nakladi čez 40.000 primerkov. Naslovna........

© Večer