Najpogostejše vprašanje, ki so mi ga ljudje zastavljali po volilni in referendumski nedelji, je bilo, ali sem presenečena nad dejstvom, da je bilo daleč najvišje podpore volilcev in volilk deležno referendumsko vprašanje o uvedbi preferenčnega glasu.

Odgovarjala sem, da ne. Vsi se čudili. Ker da Slovenci veljajo za apolitične. Za ljudi, ki jih politika ne zanima. Ampak samo njihovo privatno življenje. Potem pa se na referendumih več kot očitno pokaže, da se bistveno manj ogrevajo za reševanje problemov osebne narave. Bistveno bolj pa za spreminjanje političnega sistema. Kar je videti čudno. Vsaj na prvi pogled.

V resnici pa ni tako. Če na problem pogledaš iz emskega zornega kota. Iz zornega kota nativcev. Torej proučevancev. Slovencev.

Napaka pri sklepanju ob navdušenju nad preferenčnim glasom izhaja iz tega, da na to navidezno protislovje gledamo skozi očala ustaljenih političnih in socialnih stereotipov. Po katerih je neposredna demokracija stvar politike. In da je politika nekaj, kar Slovencev ne zanima.

A če pogledamo zgodovinska dejstva, ni tako.

Če začnemo pri prepričanju, da Slovencev politika ne zanima — kar je sicer dejstvo, ki ga potrjuje vrsta raziskav —, to velja samo za to, kar Slovenci razumejo kot politiko. Toda kar Slovenci razumejo kot politiko, je že stoletja to, s čimer se ukvarjajo politične elite. Vladajoči. Tisti, ki vodijo državo.

Zgodovina priča, da za tovrstno politiko Slovenci res nikoli niso kazali kaj prida zanimanja. Razlogi so številni. Eden od ključnih je, da so Slovencem do nastanka samostojne Sloveniji vladali drugi. Druge, tuje države. Drugi, tuji kralji in vladarji. Druge, tuje politične elite. Njihovi interesi so nam bili tuji. Vodili so drugo, nam tujo politiko. Ki nas ni zanimala. Največ, kar smo od nje lahko........

© Večer