(PORTRET TEDNA) Poklic ponosa, ki je zgradil Velenje: Naše mesto ti že v zibelko položi misel, da bi bil rudar
Brez knapov Šaleške doline, kot jo poznamo, ne bi bilo. Zaradi njih so se začeli graditi bloki. Z velikimi okni, da bi se rudarji vsaj doma naužili svetlobe. Zaradi njihovih žena, ki so jih čakale doma, je nastalo Gorenje, obrat, v katerem so se lahko zaposlile. Velenje je raslo tako hitro, kot je rasel premogovnik. Zato je tudi tradicionalna prireditev Skok čez kožo tista, ki še vedno poveže celo mesto. In zato žalost, ko se v jami izgubi oče, sin, mož, v tesnobo ovije celo mesto.
Premogovnik ni le eden v nizu proizvodnih obratov. Delo v njem je po eni strani zelo zaželeno, spoštovano, po drugi strani prinaša večno tveganje. Dobra plača (čeprav ne več takšna kot nekoč) je eden od atributov. Rudarji so vedno domov nosili glavnino družinskega proračuna. Še bolj pritegne kameratstvo, ki vlada med rudarji. "Šaht je 'majka'. Že šest let delam na šahtu. Vsem bi priporočal to delo. Kolektiv je super, sami veseli pobi," je lani poleti, na 63. ponovitvi Skoka čez kožo, povedal rudar Mitja Šolinc.
Na prireditvi vsakomur postane jasno, kaj je rudarsko kameratstvo, ki se je v teh dneh, ko so Velenje preplavili sveče in žalovanje, spet izkazalo. Tam spodaj, ko lahko gre več stvari narobe, se lahko zaneseš zgolj na svojega sodelavca. Tudi ko je glava (pre)polna, se lahko zaneseš na kamerata, ki ti bo po šihtu ob pijači delal družbo. Zato je del hudomušnega preizkusa na Skoku čez kožo tudi, ali novinci znajo "po ukazu" zvrniti vrček piva. Kamerat lahko zgolj kameratu zaupa svoje dvome, tveganja, bojazni (stebrni udari so v takšnih globinah pogosti), ki se rodijo v jami. To so njihove........
© Večer
