We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

(BRANJE) Sprašujem se, kam smo prišli

16 6 0
01.11.2018

Ko sem nekaj dni po dnevu brezdomcev prebrala naslov "Madžari prepovedali brezdomstvo", sem mislila, da se je moja kofeinska abstinenca začela odražati v napačni interpretaciji zaporedja besed. A se je izkazalo, da niti dve beli kavi nista omilili absurdnosti novega madžarskega zakona. "Ubogi brezdomci," sem nato slišala nekaj besed kolegic, ki ju brezdomska politika načeloma zanima toliko kot predlanska poletna kopalna moda, njun posluh za njihovo dobrobit pa je omejen predvsem na vihanje nosov ob hitenju čez Magdalenski park. Ampak ob množičnem medijskem bombardiranju z novim madžarskim zakonom sta na socialnih omrežjih postali glavni zagovornici skupine, ki sta jo še pred nekaj tedni označili za "narkiče, alkiče in klošarje". Kot marsikateri od Slovencev.

Brezdomstvo ni izbira posameznika, ki se je naveličal ustaljenega socialnega režima in se mu zdi rokersko spati pod dravskim mostom ali mostom Szabadsag hid (mostom svobode) v Budimpešti. Ravno tako ni pomanjkanje higiene njegova odločitev, da bo preizkusil "lepotno oblogo" iz dolgotrajnega znoja, pomešanega s smogom in prahom ulice, na lastni koži. Ali pa da bo namesto shujševalne diete s praznim trebuhom postopal na vogalu evropske prestolnice, upajoč, da bo kakšen turist odvrgel napol pojeden hamburger. Je zadnji, ekstremni stadij socialnega propada. Je družbena, socialna, ekonomska in osebnostna smrt. Ljudje ne postanejo brezdomci po svoji želji, v to jih večinoma prisili hitro spreminjajoča se družba, ekonomska politika ali nemalokrat samo nesrečen splet okoliščin. Ločitev. Smrt partnerja. Propad podjetja. Brezposelnost. Izbrisani. Bolezen. Ne nazadnje samo napačna investicija ali napačno podeljeno........

© Večer