We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Vrata severa

13 0 0
18.05.2019

Navajen pravilnih krožnih ciklusov letnih časov organizem možganom pošilja čudne signale - ne zbujaj se, ne vstajaj iz postelje, nimaš kam, ulice so pod vodo in veter ne želi videti tvojega turobnega obraza v tej rumenkasti pokrajini nemočnih mokrih kamnitih zidov. Vse to me je vračalo k mislim o propadu Mediterana. Kakor da nebo z nasiljem odgovarja na kri. Ampak že dolgo se želim odtrgati od teh misli, ki me preganjajo že toliko časa, da so postale sistem, s katerim merim vse okrog sebe. Ničesar več ni na jugu, kar bi prepoznal. Samo ljudje po malem odsotnih pogledov, ujeti v spominih, po katerih, ko minevajo leta, vse pogosteje tavamo. Od spominov je menda mogoče pobegniti samo v ustvarjanje novih. Živeti je treba, kriči pomlad v meni. Spati je treba, odgovarja pogled skozi okno v mračni dalmatinski maj.

Čas dogoreva kakor poznonočna cigareta. Misli se kadijo v polmraku, zapolnjenim s tiho glasbo poraženih. Prevečkrat smo odhajali na pogrebe to pomlad. Moje misli in jaz. Moji prijatelji in jaz. V nekem trenutku je bil tudi pogreb, na katerega nisem šel. Predstavljal pa sem si lahko sliko. Videl sem svoje prijatelje v žalostnem špalirju. Mene ni niti Meša, zataknil se je na Karibih. Ne vem, kaj bi mu pisal. Od njega pisma prav tako ne prihajajo. Brate kdaj oddaljijo nesrečni dogodki. Mogoče prav zato, ker natančno čutimo misli drug drugega. Vemo, kaj mislimo, torej si nimamo o čem pisati. Določeni vzajemni občutki so močnejši neizgovorjeni, nezapisani, neposlani.

Če v družbi popijem, začnem naštevati pogrebe in vzroke, ki so do njih privedli. Še en koledar, popisan z rečmi, ki jih nismo želeli. Kako pisati neutolažljivemu prijatelju? Kako se spomniti tistega, ki ga niti ni več med nami? Misli se vrtijo kot dim in se lepijo na strop, kjer jih bo čez nekaj let nekdo........

© Večer