We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Okrutnost

16 0 0
20.04.2019

Človeštvo je komajda začelo svojo avanturo v večnosti, toda nenehno visi nad prepadom, pleše po njegovem robu, okuženo s kolektivno norostjo, vedno opito, na srečo zaradi zmage, ki se vedno spremeni v poraz, žalostno zaradi poraza, ki vedno ostane samo tisto, kar je – poraz.

Ko je padel mostarski Stari most, ko se je porušil v Neretvo, sem prvič v življenju onemel. Vse človeško je krhko. Pri otroku pusti to spoznanje neizbrisno travmo, spremeni ga v človeka, ki si, soočen z raznimi dogodki, vedno najprej zamišlja scenarij svojega lastnega konca.

Nikoli nisem razumel ljudi, ki so trdili, da jih neki most tam nekje ne zanima in da nobena zgradba ni vredna toliko kot človeško življenje. Sprva se ni težko strinjati s takim razmišljanjem, čeprav je plitvo, bolj plitvo od potoka, potoka, ki je že zdavnaj presahnil. Neke zgradbe nas preprosto združujejo v veliko bratstvo in sestrstvo. Pomenijo vez z večnostjo, posamezniku nedostopno, toda človeštvu kot velikemu, skozi čas razvlečenemu organizmu uresničljivo idejo. V neke stvari na tem svetu so vtkani vsi napori človeškega duha, vsi dotedanji dosežki, ki nam pripovedujejo zgodbo o nas, posebni nespametni vrsti, ki že od nekdaj pleše po robu propada, vendar se ji uspe tudi kot taki včasih dotakniti lepote. Zgodba, histoire, o nas, naših upanjih, veri, uspehih in porazih (ker porazi niso nasprotje zmag, ampak uspehi), je vtkana tudi v zidove Naše Gospe v središču Pariza, enako kot v Stari most ali mošejo Al Aksa. Plamen se je med ljudi spustil z neba, včasih ga ljudje sejejo po nesreči, včasih gre za preprosto otroško igro, najpogosteje pa za zlo, ki ždi v človeku in opreza za priložnostjo, da postane njegov najhujši sovražnik. Posmehovati se ognjenemu prizoru, v katerem izginja Naša Gospa, pomeni posmehovati se človekovemu najbolj plemenitemu prizadevanju, tistemu, da bi se dotaknil lepote, da bi dokazal, da je........

© Večer