Slovenski prispevek k svetovnemu kreganju o alžirski testosteronski boksarki Iman Helif — ali bi namreč smela ali ne smela tekmovati v ženski konkurenci — je bil lingvističen. Ali če hočete, sociolingvističen. In seveda ciničen.
V najmanj enem mediju sem namreč zasledil to modno, novokomponirano, politično korektno, antipatriarhalno, feministično uporabo priimka dotične osebe ženskega spola v imenovalniku — namesto svojilnega pridevnika v samostalniški rabi.
Torej: “Helif smo poznali …”; “Helif je bila lani na svetovnem prvenstvu v New Delhiju diskvalificirana …”.
Njeno nasprotnico, Italijanko Angelo Carini — ki je predala dvoboj —, je doletela ista slovnična usoda: “Carini se ni želela rokovati z Alžirko in je ring zapustila v solzah.”
Malo naprej pa se jim je vendarle zatipkal ta paleopatriarhaizem: “[…] je po dvoboju povedal trener Carinijeve …”.
Trditi, da raba besed kot “Helifova” in “Carinijeva” — pa tudi “Bratuškova”, “Pirc Musarjeva”, “Fajonova”,........