Tako kot nikoli nisem imel posluha za štajerski lokalpatriotizem, nisem imel razumevanja niti za tukajšnje frustracije ali celo užaljenost zaradi vseslovenske centralistične hegemonije. Po mojem sem bil v študentskih letih edini mariborski študent, ki iz principa ni zahajal v KMŠ. Res pa je, da tega nisem naokrog razglašal in da sem imel regionalno pestro družbo. Razliko med življenjem v Ljubljani kot glavnem mestu in življenjem v Mariboru kot večno drugem habitatu sem dojemal kot del folklore, če že ne identitete, obenem pa kot objektivno dejstvo. Ne nazadnje je bilo to tisto, kar me je gnalo iz Maribora.

Takšno naziranje je asimetrično. Tako razmišljajo Mariborčani, medtem ko Ljubljančanom tega ni treba. Tudi politikom ne – od koderkoli že so. In le zakaj bi razmišljali, če pa so privilegirani? Na eni strani imamo domnevno ali dejansko odrinjenost in prikrajšanost, na drugi pa samozadovoljno brezbrižnost ali bog ne daj vzvišenost.

Po relokaciji iz Ljubljane v Maribor mi ne preostaja drugega, kot da se tolažim s tem, da sem se iz malo večje vasi preselil v malo manjšo. Priznam pa, da moram iz te druge, spremenjene perspektive svoja stališča revidirati. Skratka, nekaj je na tem. Nikoli nisem razumel, zakaj Mariborčani tako radi kalimerovsko jamrajo o ekonomski in razvojni krivičnosti........

© Večer