Predvolilna vročica na Otoku se stopnjuje. Stranke razgrinjajo politične programe verzija 2024, danes je laburističnega predstavil Keir Starmer, najverjetnejši zmagovalec julijskih volitev. Podobno kot pred leti Borut Pahor tudi Starmer nastopa z zavihanimi rokavi. Tudi sicer je opaziti vedno več zaskrbljujočih vzporednosti med Združenim kraljestvom, Slovenijo in nekaterimi drugimi evropskimi državami. Izstopa zlasti ideološki bankrot ‘sredinskih’ političnih voditeljev, od Starmerja, Scholza, Macrona do brezoblične slovenske sredine, ki si delijo nepripravljenost za soočanje z naraščajočimi neenakostmi in socialnimi problemi. Največje razočaranje so zlasti stranke, ki so, vsaj v teoriji, predstavljale politično jamstvo za kapitalizem s človeškim obrazom, zastopnice delavstva in socialno ogroženih torej, ne kapitala, in status quo oportunizmov. Prav odtujenost in oddaljenost od njihovih ideoloških izhodišč hranijo radikalnejšo ponudbo onkraj sredine.

Tudi pričakovanja Otočanov do laburistov so primerljiva slovenskim leta 2022. Starmer namreč prihaja na oblast po 14 letih vladavine konservativnih politik opustošenja, a v kontekstu gospodarske krize, draginje, kolapsa javnih storitev, zlasti sistemov zdravstva in socialne oskrbe (o čemer sem že pisala) ter nizkega zaupanja v demokracijo. In že pada v isto past kot evropski kolegi: ponuja več istega in, kot kaže, ne bo posegal v ustaljen sistem družbenega razporejanja koristi in stroškov. Manifest ne vliva upanja, da bodo laburisti aktivirali agende, nujne za okrevanje in razvoj britanske družbe. Ne zanika teze o ekonomiki pronicanja, ki predvideva avtomatske pozitivne učinke javnih investicij v gospodarstvo na blaginjo za vse. Ne prepriča, da razume, da se v zaostreno spremenjenih družbenih pogojih........

© Večer