Po usodni noči smo se na Otoku zbudili v deževen dan, z novo vlado. Ljudstvo od leta 1935 izreka svojo politično voljo na četrti delovni dan, vse do 22. ure. Ta četrtek je veter zlovešče napovedoval spremembo. In jo prinesel. V jezi so Britanci popeljali laburiste k zgodovinski zmagi. Ni presenečenje; za drugačen izid bi moral biti Rishi Sunak superman in "Sunak ni superman".**

Zmaga laburistov je le del seizmičnih premikov. Z Jonom Knezom sva skozi noč spremljala, kako sta Farage in njegova Reform UK dobila štiri sedeže. Kako so nekatere volilne okraje prevzeli Zeleni, ki doslej niso imeli pomembne vloge. Po rdečih kartonih so se kot tretji vrnili Liberalni demokrati. Poraz SNP na račun Labour in zmaga neodvisnega Corbyna v severnem Londonu. Slovo Liz Truss in Jacoba Reesa-Mogga. Znak, da demokracija zmore zavrniti, obrniti in obnoviti.

Nenaden razpis volitev, ki jih je v filmski sceni brez dežnika razglasil do kosti premočen Sunak, "Gamblegate" (stava članov stranke o datumu volitev), kaotična volilna kampanja, polna obratov, podivjanih javnomnenjskih anket, ki so pregrevale ozračje, vključno s presenetljivim pojavom Faragea, teatralne razgrnitve programov, bizarna soočenja, samouničevalni Sunak, v posmeh celo lastni stranki, ki se je vidno vdal po predčasnem odhodu s slovesnosti ob obletnici dneva D v Normandiji. To je kratek povzetek tednov pred volitvami, ki so po 14 letih drakonskih ukrepov odnesle megalomanske, koristoljubne konservativce, ki za sabo puščajo opustošenje, po katerem bo Britanija težko še kdaj Velika.

Pet predsednic vlade, 13 kulturnih ministric, deset ministric za izobraževanje, osem notranjih, sedem zdravstvenih in finančnih ministrov kasneje so revni revnejši, premožni premožnejši.

Poglejmo nekaj podatkov od leta 2010. Za 5000 odstotkov je naraslo število razdeljevalnic........

© Večer