Začne se okoli velikonočnih praznikov in kakopak skozi celotno poletje, ko se Slovenci radi za nekaj dni odpravimo raziskovat našo južno sosedo. Najraje letovišča ob Jadranski obali. Resda zadnja leta malo nergamo, ker so precej zasolili cene, čeprav, resnici na ljubo, je ob hrvaški obali cena kave ali pice še vedno tam-tam z našimi. Ker se še dobro spomnimo, da je bilo pred leti pri njih precej ceneje. Ampak kaj hočemo. Naši južni sosedje so nas v zadnjem obdobju ujeli na vseh področjih, ne le po cenah, tudi denimo po kupni moči, kjer so nas menda celo že prehiteli. Kot slišim in berem, si lahko Hrvatje s povprečno plačo privoščijo več kot mi s svojo. Dokler smo Hrvaško raziskovali le kot turisti, sem si rekel, da je vse lepo in prav. Zadnje čase pa slišim, da se tja dol selijo tako naša mala, srednja kot velika podjetja (ali sedeži podjetij). Menda imajo nižje obdavčitve.

Naša politična elita, predvsem tista, ki zase pravi, da je leva, da jo gor drži leva ideologija, pomešana z nekim aktivističnim liberalizmom (a so v večini bogatuni), pa se bolj kot za nas zanima za razmere v svetu, kjer pa tako in tako nima nobenega vpliva. Saj veste, če pometaš le pred tujim pragom, se počasi nesnaga nabira pred domačim. Zato vse bolj capljamo za preostalim svetom in predvsem za državami, ki so bile nekoč tako kot mi del komunistične ideologije in sprva precej za nami. Denimo baltske države, Hrvaška, Češka, Poljska in tako dalje. Pa preverite zdaj, kako je danes s tem. Boste kar malce razočarani. Dejstvo je, da nas naša leva oblast vse bolj pomika na obrobje, tudi kar se tiče človekovih pravic, saj skrbi bolj kot ne le za svoje pravice in privilegije, medtem ko vse drugače misleče na različne načine preganja, onemogoča in jih denimo označuje celo za desne ekstremiste. Za povrh vsega pa vse naokrog sebe straši z enim in edinim sovražnikom Janezom Janšo. Pa se zelo verjetno zdi, da se bo tudi zaradi takšnega ravnanja, pa slabega upravljanja z državo, Janša vrnil v vladne sobane, kolesarji v spremstvu aktivistov z 8. marca pa na ulice. Da smo tam, kjer smo, so sicer krive tako leva, desna kot sredinska politika. Ob vedenju, da so imeli vajeti vladanja v rokah dlje časa levi ali leva sredina. In ne desni. V življenju pa je tako, da mora biti vse v ravnovesju, sicer zagotovo kmalu nekaj ne štima. Ne le v politiki, tudi v športu, o katerem več v nadaljevanju.

Te besede "Kaj boš, ko ne boš mogel ..." sem v zadnjih dveh desetletjih pogosto slišal, ko so me ljudje spremljali ob kakšni športni dejavnosti. S kolesom ali na kakšnem laufu. Ob različnih urah in vremenu. Tudi ko je žgalo sonce ali je bilo zelo mrzlo, kdaj pa tudi ves dan, ko sem organiziral humanitarne teke. Ultramaratonske. Da sem bil to sposoben narediti, sem veliko treniral in prelaufal tudi več kot tri tisoč kilometrov letno, zraven veliko kolesaril, plaval, veslal in še kaj. Zunaj. Tisto sobno kolo, ki ga imam v dnevni sobi, je bolj kot ne za okras. Nisem jaz za notranje športe. Precej dobro pripravljen, tudi vzdržljiv in nepopustljiv, ko te daje kakšna bolečina v križu, kolenih ali mišicah, včasih sploh nisem opazil, da gre kaj narobe. Še pridem k temu.

Nič, treba bo k zdravniku, sem si rekel. In imel srečo, da mi je osebna zdravnica prisluhnila

Očitek "Kaj boš, ko ne boš mogel laufat" sem v zadnjih letih pogosto slišal. Bojijo se zame, sem si rekel. Zato sem jih potolažil, da vedno vem, kaj se z mano dogaja, da ves čas poslušam svoje telo, da se opazujem. Ne v ogledalu, ki me malce jezi, ker mi kaže, da se mi kljub vsem naporom okrog pasu počasi nabira nekaj odvečnega. A pustimo to. Bolečine, ki ob naporni in vsakodnevni rekreaciji pogosto pridejo, sem nekje v sebi vedno razvrščal ali ocenjeval od 1 do 10. Zelo sumljivo se mi je zdelo, če bolečina, ki sem jo označil z ena ali dve, tudi po več kilometrih ni izginila ali pojenjala. Če je, sem vedel, da sicer nekaj ni vse tako kot mora biti, a predvideval, da lahko nadaljujem. Sploh, če so potem po tuširanju bolečine izvenele. Pri bolečini pet od deset pa sem vedno vedel, da se moram zaustaviti. Za nekaj dni, včasih dlje. Seveda tudi takrat nisem čisto ustavil konjev. Sprehodi, plavanje ali šah so bili še vedno na razpolago. To sem povedal vsem, ki so me spraševali, kaj bom, ko ne bom mogel več teči. Bom pa šah igral, sem se pošalil. Ki ga znam. Tako sem živel s številkami. Vrsto let. Dokler ...

Dokler me lani decembra med tekom ni začelo stiskati v prsih. Saj me je tudi kdaj prej, a ko je pritisk v prsih po kilometru ali dveh popustil, sem šel naprej. Tokrat pa ni. Tudi naslednji dan ne, ko sem šel preverit, ali ni bil prejšnji dan le eden od tistih slabih dni. Ki pridejo. Žal pekoč občutek v prsih in stiskanje nista popustila. Tudi doma ne, ko sem počival. Več ur, tudi ves dan. Ne prehudo, a vendarle, Nič, treba bo k zdravniku, sem si rekel. In imel srečo, da mi je osebna zdravnica prisluhnila. Pozna me. Ve, da tečem, se ukvarjam s športom in da ne bi prišel kar tako, da jo vidim. Na srečo je kardiologinja, do katere sem prišel čez dober mesec, ko sem že ustavil konje, ugotovila, da je srčna mašina še ok, da pa verjetno z mojimi cevmi oziroma z žilami ni vse v najboljšem redu. Ja, tudi genetika ima prste vmes. A kaj 'čemo, ne moremo pojerbati le najboljše. Zdaj, ko to pišem, sem le nekaj dni pred pregledom žil, ko to berete, pa je verjetno tudi to že za mano. Če so mi žile poštimali, me boste verjetno spet kmalu videli v kakšni športni opremi. Bom že našel kaj, da mi ne bo dolgčas.

* Slovarček besed, ki jih uporabljamo Zasavčani:

pojerbati - podedovati

© Večer