Da ne bo kakšnega nesporazuma, naj takoj pojasnim, da imam rad sproščene ljudi in sproščene sogovornike. Takšne, s katerimi mi je prijetno klepetati pred kamero, takšne, s katerimi je prijetno piti kavo in ob katerih nimaš občutka, da sediš z nekom, ki ti hoče dopovedati, da smo pred propadom človeštva, ker je to menda prebral na googlu, ali pa s kom, ki ti med vrsticami očita, da si skorajda že morilec, ker imaš tako rad najljubšo "zelenjavo" na svetu, pujseka. Pečenega, v kisli juhi ali župi, kot pri nas rečejo, ali v tlačenki. Rad imam tudi to novo generacijo, ki se tako rada objema. Priznam, tudi sam sem se tega že privadil. Čeprav sem bil vajen, da se je moja generacija 50 rokovala. Dlje od tega v naših knapovskih koncih ni šlo. Ampak vsega lepega se človek privadi. Celo mi potomci knapov, ki smo malce bolj trdi. Seveda pa bi me motilo, če bi me objel kakšen policist. Ali pa zdravnik, ki bi mu prišel povedati, da me močno zbada v kolenu. Kaj pa vem, tudi pismonoša bi mi šel malce na živce, če bi mi izročil pismo, potem pa se še malo k meni stisnil. Ali pa dimnikar. Nekaj sproščenosti je prav, da je, ampak ne povsod in vsakokrat.

Pa pojdimo k temu, kar želim povedati. Urško sem spoznal, še ko je bila sodnica in avtorica knjižnega prvenca Gretin greh. Čudovita knjiga. Upam, da bo še kaj napisala. Urška je tudi čudovita sogovornica. Nasmejana. Ko je prvič objela prvega ministra in so nekateri natolcevali, aha, evo, pa imamo nov parček, sem komu rekel, ali sva potem tudi midva z Urško parček, saj sva se ravno tako enkrat objela, ko sva se srečala kakšen teden po predstavitvi njene knjige v zagorski knjižnici, ki sem jo vodil. In se seveda tudi nasmejala drug drugemu. Kakorkoli, prijetno je bilo z njo klepetati, verjamem, da bi bilo tudi zdaj, če bi se kje srečala. Pa čeravno je sedaj v neki drugi funkciji, zato verjetno ni prav, da ji še naprej rečem Urška, ampak Urška Klakočar Zupančič. Pa naj bo tako.