(PISMO) Friderik Klampfer: Razsvetljenstvo lite. Avtonomija po meri oblasti ali univerza z vklopno‑izklopnim gumbom |
V svojem slavnostnem nagovoru ob letošnjem rektorjevem dnevu (Večer, 29. 1. 2026) se je aktualni rektor UM Zdravko Kačič lotil izziva, ki ga neustavljivo privlači, čeprav mu dokazano ni kos, namreč razmisleka o poslanstvu javnih univerz v sodobnem času in novih izzivih, ki jih ta prinaša. Pri tem je po svoji stari dobri navadi natresel kopico všečnih, žal pa z realnostjo, ki jo on in njegovi zvesti dvorjani tako zagnano ustvarjajo, skreganih misli. (Če bi bil nesramen, bi rekel, da je nakladal.) "Univerze," je spomnil hvaležno občinstvo v Dvorani Vladimirja Bračiča, "so nastale kot prostor svobodnega mišljenja, kot prostor, kjer znanje ni podrejeno trenutni koristi, temveč razumevanju sveta in odgovornosti do družbe." Če mu gre verjeti na besedo, jemljejo univerze odgovornost do širše skupnosti univerze skrajno resno, uresničujejo pa jo, kako ganljivo, "v neomajni zvestobi resnici, razumu in etičnim načelom ter v dobrohotno kritičnem odnosu do lastnega delovanja in do družbe, ki ji služimo".
Kot take so univerze – vsaj v skladu z razlago, ki godi njihovi samopodobi – res nastale. Kakšne pa so v približno osmih stoletjih od nastanka prvih univerz postale, kako so se zlasti v zadnjih letih spremenile? Še bolj konkretno, da se UM slučajno ne bi skrivala za sorodnimi ustanovami, ki jemljejo razsvetljenske vrednote in izvorno poslanstvo univerz bolj resno kot ona sama – na kakšne vrednote prisega, kako iskreno jih zadnjih osem let Kačičevega mandata živi in kako dosledno prakticira mariborska univerza?
Avtonomija univerze absolutno, a z vklopno-izklopnim gumbom
Po tej plati kažeta mariborska univerza in njen duh precej žalostno podobo. Če bi posplošil grenko osebno izkušnjo – z univerze so me zaradi domnevno prepozno oddane vloge najprej nagnali, potem pa mi še brez obrazložitve, preprosto, ker verjamejo, da lahko, zavrnili izvolitev v akademski naziv, pa čeprav sem zanj izpolnjeval vse pogoje –, bi celo tvegal oceno, da smo pod aktualnim vodstvom priča njenemu počasnemu, a vztrajnemu moralnemu in intelektualnemu razkroju. Ta vodstva UM in njenih članic, ki so baje za ceno lastnega življenja pripravljena braniti svobodo mišljenja in izražanja ljudi z nasprotnega brega – Voltaire, od katerega si je rektor izposodil to sicer že stokrat prežvečeno misel, se ob tem najbrž obrača v grobu – tako neumorno preganjajo redke kritične posameznike, če solidarni_e kolegi_ce le-tem slučajno stopijo v bran in izrazijo podporo, pa manično odstranjujejo plakate s sporočili v njihovo podporo.
Pri obračunavanju s "kroničnimi nergači in kritikastri" so, taka je vsaj moja osebna izkušnja, dovoljena vsa sredstva. Ker smo vendarle civilizirani, v prvi vrsti pravna, začenši z disciplinskimi ukrepi, takoj zatem pa še vsa druga, vključno z razkrivanjem osebnih podatkov, samovoljnimi posegi v postopke, neformalnimi pritiski in nezakonitimi navodili, lažmi in zavajanji. O "neomajni zvestobi resnici, razumu in etičnih načelih" – še zlasti slednjih – ni tu ne duha ne sluha. Univerzitetne akte in relevantno nacionalno zakonodajo se v teh pogromih tolmači "ustvarjalno", vedno v prid ustanove (ali, bolje, njenega vodstva) in v škodo posameznika. Če ustrežljive pravne službe pri tem slučajno trčijo ob meje logike in smisla, se zadevo rutinsko pokrije s panacejo, "načelom avtonomije univerz". Ki ga na UM tolmačijo izrazito široko, kot bianco menico za nespoštovanje zakonov, kadarkoli jih ti utesnjujejo ali kako drugače omejujejo samovoljo univerzitetnih oblasti. Po potrebi pa nanj celo za hip pozabijo, če je sklicevanje na sodbo v katerem od številnih sodnih sporov z zaposlenimi ali sindikatom zanje slučajno ugodnejše od pravil, ki so si jih – sklicujoč se na taisto univerzitetno avtonomijo – spisali sami. Avtonomija univerze absolutno, a z vklopno-izklopnim gumbom.
Izumrla, pardon, mrtvorojena samokritičnost
Podobno usodo kot kritičnost, ki se jo praviloma dojema kot osebni napad in od katere vodstva zaposlene na univerzi aktivno odvračajo, doživlja tudi v rektorjevem nagovoru opevana samokritičnost. Le da slednja ni toliko izumrla, kot je bila že mrtvorojena. Kdaj je nazadnje rektor ali, če ostanem kar pri svojem primeru, dekan Filozofske fakultete priznal kako napako ali se, Bog ne daj, zanjo celo opravičil? Odgovornost do zaposlenih, družbe in znanosti nasploh je še ena taka razsvetljenska vrednota, ki jo na tej ustanovi najdete edinole v rektorjevih retoričnih bravurah in nikjer drugje. Kadar se ji ne da izogniti, se jo po neki perverzno velikodušni logiki – drugače kot denar, časti in zasluge – vedno odmerja v razmerju "tebi vse, meni nič". (V mojem primeru, denimo, rektorju ni bilo dovolj, da sem prevzel svoj del odgovornosti za nastali zaplet, prevzeti bi moral še njihov del odgovornosti za to, da se ga niso potrudili razrešiti.)
Aktualno vodstvo ima s prevzemanjem odgovornosti nasploh hude težave. Zato pa v nulo obvlada alternativne pristope: zanikanje, zavračanje, prenašanje in prelaganje odgovornosti na druge
Aktualno vodstvo ima s prevzemanjem odgovornosti nasploh hude težave. Zato pa v nulo obvlada alternativne pristope: zanikanje, zavračanje, prenašanje in prelaganje odgovornosti na druge. Najbolj svež in dovolj zgovoren dokaz ponuja zaplet v zvezi s financiranjem povečanega obsega študija psihologije na FF UM. Potem ko rektorju baje več kot mesec dni na telefon ni uspelo priklicati resornega ministra in je dekan FF na izredni seji Senata FF pogorel z računovodsko "rešitvijo", predlogom za zmanjšanje števila vpisnih mest, se je po objavi javnega pisma študentov_k psihologije in nekaj medijskih zapisih rešitev kar naenkrat čudežno našla. Sta se dotlej neuspešna rektor in dekan slučajno posula s pepelom in toplo zahvalila študentom_kam, ker so opravili njuno delo? Ne bodite naivni, raje sta za zaplet nemudoma okrivila domnevno neodzivno ministrstvo, čez čas pa zgodbo obrnila dobesedno na glavo in pričela javnost prepričevati, da je bil problem v trenutku, ko so študentke_i z javnim pismom opozorile_e nanj, itak že rešen, njihova intervencija pa zato odveč! Za tako količino brezsramnega sprevračanja dejstev in sprenevedanja mora imeti človek res močan želodec.
Univerzitetna demokracija kot goli ritual
V vsej poplavi imenitnih vrednot, skozi katere se je v nagovoru sprehodil rektor, od človekovega dostojanstva in pravičnosti pa enakosti in odličnosti in vladavine prava, bije v oči, da ni niti enkrat samkrat omenil demokracije. Je pa to po svoje tudi simptomatično. Univerzitetna demokracija se je namreč skozi desetletja načrtnega zanemarjanja in spreminjanja v goli ritual – dekan FF Friš v svoj prvi in rektor UM Kačič v svoj drugi mandat sta bila, ker pač ni bilo mogoče veljavno glasovati proti edinemu kandidatu, temveč le zanj, izvoljena s 100 odstotki oddanih veljavnih glasov, rezultatom, ki bi jima ga zavidal celo legendarni albanski samodržec Enver Hodža – izvotlila v prazno formo. Še tisti redki demokratično voljeni organi, v prvi vrsti senati UM in članic delujejo ne kot mesto skupinske deliberacije, temveč kot dobro naoljen glasovalni stroj. Da so tudi na prvi pogled nesmiselni, nepotrebni in/ali škodljivi ukrepi, ki jih predlagajo vodstva, torej rektor in dekani_ce, sprejeti brez razprave in z večino glasov, poleg anemičnih in/ali servilnih članov_ic teh organov poskrbijo z vodstvi zlizani študentski predstavniki, ki jim pripada kar četrtina – oziroma v univerzitetnih organih petina – vseh glasov in s tem realna moč. Slednjo bi lahko zastavili za dobre predloge oziroma z njo spodnesli slabe. Če le ne bi njihova poglavitna skrb bolj kot interesom študentske populacije, ki jo formalno zastopajo, veljala izgradnji lastne kariere. (Za nemalo njih se takoj po zaključenem študiju čudežno najdejo službe na rektoratu ali v fakultetnih pisarnah s fikusi.)
"Poslušajte, kaj govorim, ne glejte, kaj delam"
Da zija med rektorjevimi visokoletečimi besedami in pritlehnimi dejanji globok prepad, vsaj dobrih poznavalcev rektorja in dogajanja na mariborski univerzi ne bo pretirano presenetilo. Rektor Kačič je v teh osmih letih pač izmojstril preživitveno strategijo "poslušajte, kaj govorim, ne glejte, kaj delam". Ni ne prvi in ne zadnji oblastnik, ki govori eno, dela pa nekaj čisto drugega; dvoličnost je v naši družbi žal postala endemičen pojav. Da bi za njeno dosledno razkrivanje in javno kritiko vsak od nas zato potreboval še eno življenje, pa še ne pomeni, da je hinavcem najbolje vsakič znova pogledati skozi prste. Še zlasti, če je postala sinonim za dvoličnost in prazno nakladanje ustanova, ki si je s sklicevanjem na nekoč plemenito poslanstvo izposlovala tako izrazito privilegiran pravni in družbeni položaj kot (mariborska) univerza. Javnost ima pravico izvedeti, ali se privilegiji, med katere sodi tudi pravica, da si sama piše pravila, po katerih bo delovala, to je poučevala in raziskovala, opravljeno delo vrednotila in nagrajevala, zaposlovala in odpuščala, res uporabljajo za namene, za katere so ji bili podeljeni, namreč za zagotavljanje kar se da kakovostnega poučevanja in raziskovanja v službi javnega dobrega, ali pa se, nasprotno, po potrebi zlorabljajo za obračune z za vodstvo nadležnimi posamezniki. Če vprašate ljudi, ki jih je ta ustanova podobno kot mene prežvečila in izpljunila in so imeli med potovanjem po univerzitetnem drobovju priložnost spoznati gnilobo in plesnobo, ki se skriva za skrbno negovano fasado, je odgovor jasen. Mariborska univerza je čedalje manj univerza v žlahtnem pomenu besede in vse bolj podjetje za proizvodnjo zaposljivih kadrov, prenosljivih veščin in "mednarodno konkurenčnega" znanja. Do te točke so jo spravili ljudje brez vizije in posluha za humanistične vrednote v spregi z razbohoteno birokracijo in pod taktirko sive eminence, glavne tajnice Mojce Tancer Verboten. Od razsvetljenskih idealov, ki si jih tako domišljavo prisvaja, je ta ustanova danes žal svetlobna leta proč.
Rektorjev dan naj bi bil "dan, ko univerza spregovori sama o sebi, skozi ljudi, njihove dosežke in vrednote, ki jih zastopajo". Če to drži, je bil letošnji rektorjev dan za UM zamujena priložnost. O njej in njenih domnevno razsvetljenskih idealih, "razumu, znanosti, svobodi misli, spoštovanju človekovega dostojanstva in vladavini prava", je javnosti spregovoril človek, ki teh vrednot nikoli ni ponotranjil, mu zanje ni mar ali pa jih preprosto ni sposoben razumeti. Zanj osebno, pa tudi za ustanovo, ki jo spravlja v zadrego, bi bilo zato bolje, če bi končno že utihnil.