(POGLED) Kolumna Dejana Verčiča: Zakaj smo prepogosto nezadovoljni s svetom okoli nas? |
Vsi verjamemo v svoj prav, četudi ne mislimo, da smo najbolj pametni. Vemo, kaj smo izkusili in kako je v resnici. Mi in tisti, ki mislijo podobno kot mi, že vemo, kaj je res. Vsi drugi so bodisi neumni bodisi zmanipulirani. Temu pravimo položajnost. Kar vidimo, je odvisno od tega, kje stojimo. To je dobesedno naše stališče.
Pogled iz lastnega položaja
Položajnost je ideja, da naše razumevanje sveta ni objektivno, ampak vedno izhaja iz našega položaja, iz tega, kdo smo, kje stojimo in kaj smo doživeli. To pomeni, da ne vidimo sveta “takšnega, kot je”, ampak takšnega, kot se kaže skozi našo lastno perspektivo. Ta perspektiva pa ni naključna. Oblikujejo jo naš spol, starost, zdravje, izobrazba, ekonomski status, družinsko okolje in zelo konkretno tudi naše osebne izkušnje: kaj smo preživeli, kje smo bili slišani ali preslišani, kaj nam je uspelo in kje smo naleteli na ovire. Zato dva človeka lahko gledata isti pojav, recimo trg dela, zdravstvo ali stanovanjsko politiko, in prideta do povsem različnih zaključkov, pa nobeden od njiju ne “laže”. Vsak govori iz svojega položaja. Položajnost nas torej uči dve stvari: prvič, da je naš pogled omejen in pogojen; in drugič, da so tudi pogledi drugih smiselni, če razumemo, od kod izhajajo. Ne pomeni, da resnice ni. Pomeni pa, da do nje vedno dostopamo skozi filter lastnega življenja. Če bi se pri tem ustavili, bi morda živeli v svetu z več potrpežljivosti. A se ne.
Vedno so drugi, ki so zašli. Drugi, ki so radikalizirani. Drugi, ki ne razumejo, kaj se v resnici dogaja
Zdi se, da živimo v svetu, ki ga raznašajo sredobežne sile. Da nas vleče narazen, v tabore, mehurčke, plemena. Da smo si vedno bolj oddaljeni in vedno bolj sovražni. Za vse več držav se zdi, kot da stojijo na robu neke tihe, vsakdanje državljanske vojne: od večno bojevitih Severnoameričanov (seveda z obvezno izjemo........