Divjanje paravojaških formacij ICE, ameriške zvezne službe za izvrševanje priseljenske in carinske zakonodaje, v Minneapolisu v ZDA deluje kot resničnostna ponovitev romana Igre lakote pisateljice Suzanne Collins in istoimenskega filma z Jeniffer Lawrence v glavni vlogi. Prva knjiga literarne trilogije je izšla leta 2008, osemnajst let pozneje pa se pred našimi očmi uresničuje uvid Marshalla McLuhana, da umetnost deluje kot sistem zgodnjega opozarjanja družbe. Kanadski profesor je sicer bolj znan po izreku, da je medij sporočilo, pa tudi misli, da so mediji podaljšek našega živčnega sistema in da živimo v globalni vasi. Vse to drži.

Novembra lani so ZDA objavile novo strategijo nacionalne varnosti, v kateri je Donald Trump iz ropotarnice zgodovine potegnil Monroejevo doktrino. Ta je bila v 19. stoletju emancipatorno opozorilo evropskim velesilam, da si ne morejo več prisvajati ameriških ozemelj in bogastev, saj so bile Združene države že dovolj močne, da bi jih po potrebi zaustavile. Iz tega izhodišča se je pozneje razvilo severnoameriško vtikanje v južnoameriške zadeve in nastanek tako imenovanih banana republik. Doktrina, ki se je začela kot obramba suverenosti, se je preobrazila v legitimizacijo hegemonije.

Trump je to zgodovinsko dediščino oživil in jo brez zadržkov personaliziral. Njegova doktrina ni več obramba prostora, temveč uprizarjanje moči. Združene države v tem okviru vse bolj spominjajo na svet Iger lakote: oblast postane spektakel, politika pa ritual. Vendar v avtokratskih ZDA, tako kot v Panemu, distopični državi, v katero so umeščene Igre lakote, majhna napaka, napačen posnetek ali pretirana demonstracija sile sproži verižni učinek, v katerem se sistem začne lomiti najprej simbolno, v jeziku, podobah in pomenu, šele nato politično. To se je januarja letos zgodilo v Minneapolisu. Najprej je bila ubita Renée Nicole Good, sedemintridesetletna mati treh otrok, pesnica in državljanka ZDA, ki sploh ni sodelovala na demonstracijah, temveč se je ob........

© Večer