(POGLED) Kolumna Dejana Verčiča: Kdo vlada? Kdorkoli zmore. Za destigmatizacijo in deidiotizacijo politike |
Politika ni bolezen demokracije. Brez politike ni mogoče usklajevati interesov, sprejemati skupnih odločitev, razporejati omejenih virov ali določati smeri razvoja družbe. Če politiko uničimo kot legitimno dejavnost, ne dobimo “nepolitične družbe”, ampak prostor, v katerem odločajo najglasnejši, najbogatejši ali najbolj brutalni. Ko dostojni ljudje odidejo iz politike, politika ne izgine. Samo spremeni lastnike. Zato danes potrebujemo dvoje hkrati: destigmatizacijo in deidiotizacijo politike.
Politika je ena najpomembnejših javnih dejavnosti v demokratični družbi. Voditi državo ni manj vredno od vodenja podjetja, univerze ali bolnišnice. Prav nasprotno: od kakovosti politike je odvisno delovanje vsega drugega. Dobre države niso naključje. So rezultat institucij, odločitev, kompromisov in ljudi, ki so sposobni misliti dlje od naslednje ankete ali naslednjega volilnega cikla.
Toda v zadnjih desetletjih se je v velikem delu zahodnega sveta politika spremenila v skoraj moralno sumljivo dejavnost. Politike obravnavamo kot nujno zlo, ne kot nujni del demokratičnega reda. Beseda “politik” je marsikje postala skoraj sinonim za manipulatorja, karierista ali oportunista. Mnogi sposobni ljudje se politiki zato raje izognejo. In tako nastane nevaren vakuum: ko najbolj kompetentni in odgovorni odidejo, prostora ne pustijo praznega. Zapolnijo ga drugi. Namesto resnega upravljanja družbe v ospredje stopajo všečnost, nastop, provokacija in sposobnost produciranja konflikta. Nastopi triumf banalnosti.
Dobre države niso naključje. So rezultat institucij, odločitev, kompromisov in ljudi, ki so sposobni misliti dlje od naslednje ankete ali naslednjega volilnega cikla
To ni naključje. Živimo v času, ki kompleksnost razume kot odtujenost, strokovnost kot aroganco, premišljenost pa kot znak šibkosti. Zato se javna razprava vse težje ukvarja z resničnimi problemi: demografijo, produktivnostjo, energijo, varnostjo, zdravjem ali geopolitiko. Kompleksni problemi namreč zahtevajo neprijetno priznanje: da enostavnih rešitev pogosto ni. Veliko lažje je ponuditi slogan, sovražnika ali emocionalni izbruh. Posledica je........