Digitalizacija je prišla brez fanfar in se udomačila hitreje, kot smo jo sploh opazili. V nekaj desetletjih smo iz analognega sveta zdrsnili v digitalnega, kot bi šlo za naraven korak — čeprav smo ga naredili precej spotoma in z manj razmisleka, kot bi ga namenili nakupu novega kavnega aparata. Danes živimo med sateliti, algoritmi in zasloni, a smo še vedno isti ljudje s starimi navadami in novimi igračkami.

Dvajseto je bilo stoletje vojn, totalitarizmov, tehnologij, množične družbe in globalizacije. V njem se je življenje ljudi spremenilo bolj kot v vseh prejšnjih obdobjih skupaj: živeli so dlje, postali bolj zdravi, bolj izobraženi in bolj mobilni; dobili so elektriko, gospodinjske naprave, avtomobile, množične medije in pozneje računalnike. Ženske so postale enakopravne, nastal je srednji razred, svet pa se je povezal in iz več imperijev preoblikoval v sistem nacionalnih držav.

To je bila včerajšnja sedanjost – podoba časa, ki smo jo delili mnogi med nami.

Modernost dvajsetega stoletja je verjela v napredek in osvobajanje posameznika, v razum in znanost, v varuško državo, enakopravnost in mednarodni pravni red. V zadnji tretjini stoletja je rodila otroke cvetja, ki so se uprli avtoritetam, razkrajali ideologije, raztapljali velike zgodbe. Relativizem je nadomestil racionalizem, prevladala sta ironija in cinizem. To je bil postmodernizem. Kapitalizem je premagal socializem, zgodovina naj bi se končala. Pa kaj še.

Prišlo je enaindvajseto stoletje. Čas se je preklopil na pospešek, in kdor misli, da razume svet okoli sebe, zagotovo ni prav bister. Modernost je prek postmodernosti preskočila v hipermodernost, kot jo imenuje francoski filozof Gilles Lipovetsky. Današnja preteklost enaindvajsetega stoletja ni le nadaljevanje včerajšnje sedanjosti – je drug planet.

Prejšnja, analogna svetova sta bila dva. Predmoderen je živel z naravo: zjutraj vstane, čez dan dela, zvečer gre spat; čez leto se menjajo letni časi. Vse v življenju se vrača, vse se plača; kar gre gor, bo prišlo tudi dol. Skratka:........

© Večer