V zadnjih nekaj letih, ko bi res morali resno pljuniti v roke in začeti spreminjati navade in način življenja novim okoliščinam, je zeleni prehod postal oguljena fraza, ki jo slišimo na vsakem koraku. Ne pomeni nič več resnega kot pred časom, ko smo se prvič soočili s tem, da sami sebi kopljemo grob. No, kopali nam ga bodo še drugi. Mi ga kopljemo zanamcem. Generacijam, ki prihajajo.
Politiki, gospodarstveniki, znanstveniki, kmetovalci in mi sami, lastniki hiš, nepremičnin, avtomobilov … — govorimo o zelenem prehodu kot o prelomni spremembi, ki jo človeštvo mora upoštevati, če hoče preživeti.
A ko besede trčijo ob resničnost, je slika drugačna. Nedavne volitve v nemški zvezni deželi Brandenburg so prinesle nepričakovan preobrat: stranki Zelenih — nekoč zastavonoši in simbolu boja za ohranitev planeta — ni uspelo priti v deželni parlament. To nam govori, da nismo pripravljeni stopiti iz cone udobja in začeti živeti drugače. Da bi raje ohranili privzete, privzgojene navade. Četudi na račun prihodnjih generacij. Da so naše zelene namere samo pretvarjanje in všečen imidž, ki si ga delamo kot posamezniki, družine, skupine in skupnosti.
Trditi, da je skrb za okolje v interesu vseh nas, je lahko. Kdo si ne bi želel čistega zraka in vode, zdravih ekosistemov in trajnostnega načina življenja? Toda ko pridemo do točke, ko bi besede morali spremeniti v konkretna dejanja, obnemimo.
Zeleni prehod zahteva........