(STRAN 210) Kolumna Boštjana Narata: BB proti nekulturi smrti |
V nedeljo je umrla Brigitte Bardot. Stara je bila 91 let. Do svojega štiridesetega leta, ko se je igralsko upokojila, je posnela več kot petdeset filmov. Po koncu kariere je postala in do smrti ostala zagovornica pravic živali. Glasna, kritična, samosvoja, na trenutke precej kontroverzna – zagotovo oseba, ki je na specifičen način zaznamovala čas, ki ga je preživela na tem planetu. Seveda pa je Brigitte Bardot v kolektivno zavest predvsem in najprej vpisana kot lepa ženska. Ne samo lepa, za marsikoga najlepša.
Lepota je že od nekdaj izmuzljiv in problematičen fenomen, če že ne problematičen, pa zagotovo kompleksen. O njej radi razmišljamo kot o absolutni kategoriji, po drugi strani pa je vselej še kako družbeno in kulturno pogojena. Je vir in sredstvo družbene moči, socialni kapital, hkrati pa objekt izkoriščanja in ekonomske menjave. Je nekaj, s čimer se že od pamtiveka na tak ali drugačen način trguje; stvar, ki se ponuja, kupuje in preprodaja. Je ekonomski produkt – če že ne lepota sama po sebi, pa gotovo tisto, kar jo ustvarja, omogoča, krepi ali ohranja. In glede tega čas, ki ga živimo, ni prav nič posebnega. Morda je specifičen zgolj v tem smislu, da je lepoto kot ekonomsko kategorijo nadgradil in tehnološko razvil – ustvaril je lepotno industrijo.
Brigitte Bardot, za marsikoga ne samo lepa, pač pa najlepša ženska, je bila med drugim znana tudi kot ostra nasprotnica te še kako lukrativne industrijske panoge, še posebej tistega njenega dela, ki vključuje kirurške posege. In pogosto je opozarjala na tabuizacijo staranja, ki jo ta ista industrija z obljubo (skoraj) večne mladosti ter neminljive lepote spretno........