(POGLED) Ali Kosovela zares slišimo? |
Pred sto leti so ugasnile oči mladeniča s Krasa. Le 22 jih je štel. Dovolj mlad, da bi ga danes še vedno uvrščali med predstavnike generacije Z, in dovolj star, da je v dveh desetletjih napisal več, kot marsikdo izreče v dolgem življenju. Medtem ko so mnogi okoli njega še verjeli, da je Evropa po veliki vojni stopila na pot napredka in razuma, je sam v pokanju zidov že slišal zvok prihajajoče katastrofe.
Na Krasu, od koder je gledal proti Trstu, je Srečko Kosovel opazoval vzpon fašizma. Videl je, kako hitro lahko človek človeku postane volk in kako hitro družba izgubi moralni kompas, ko začne moč zamenjevati za resnico.
Ob stoletnici Kosovelove smrti se vrstijo predstave, recitali, razstave in spominske slovesnosti. Prav je tako. Kosovel si zasluži vse to in še več. Toda ob vseh poklonih se poraja vprašanje, ali ga zares slišimo. Ali pa smo ga, kot se pogosto zgodi z velikimi misleci, spremenili v bronasti kip, ki ga občudujemo od daleč, ne da bi poslušali, kaj nam govori.
Kajti Kosovel ni bil pesnik udobja. Njegova poezija ni nastajala zato, da bi bila lepa, ampak zato, ker ga je bolel svet. In če bi se danes ozrl okrog sebe, bi verjetno ugotovil, da razlogov za bolečino ni nič manj kot pred stoletjem.
Živimo v času, ko se po Evropi in svetu ponovno krepijo ideologije, za katere smo si nekoč domišljali, da so ostale na........