Naš bralec Zvone ima že dolga leta navado, da se takoj po obilnem kosilu preda popoldanskemu počitku. Dnevni ritem si težko predstavlja brez tega, da bi po obroku odremal kakšno uro, včasih pa se spanec raztegne celo na dve debeli uri. A v zadnjem času Zvone opaža nenavaden preobrat. Namesto da bi vstal prerojen in poln elana za popoldanska opravila, se zbudi povsem zmeden in pogosto še bolj utrujen, kot je bil, preden je zatisnil oči. Njegova glava je težka, misli pa meglene, kot bi ga povozil čas. Zvone se sprašuje, ali je popoldanski dremež sploh koristen za telo ali si z njim dela medvedjo uslugo. Prav tako ga zanima, kje tiči skrivnost tiste idealne mere, ki loči osvežitev od popolne telesne ohromelosti.

Dragi Zvone, brez skrbi, niste se pokvarili – le vaše telo se je odločilo, da se bo strogo držalo zakonov biologije, ki jih s svojimi dvournimi maratoni malce preveč izzivate. To, kar doživljate, strokovnjaki imenujejo vztrajnost spanja oziroma spalna inercija. Gre za neprijeten občutek dezorientacije, ko se zbudite in ne veste točno, katero leto je in ali ste morda ravnokar pripotovali z drugega planeta.

Težava ni v dremežu samem, temveč v njegovem trajanju. Naš spanec poteka v ciklih, ki trajajo približno 90 minut. Če spite eno uro, se verjetno zbudite sredi faze globokega spanja. Takrat so vaši možgani v nizki prestavi, srčni utrip je počasen in telesna temperatura nizka. Ko vas budilka (ali sosedova kosilnica) grobo iztrga iz tega stanja, potrebujejo možgani precej časa, da ponovno zaženejo vse sisteme. To je tako, kot če bi računalnik nasilno izklopili sredi zahtevne posodobitve – seveda bo ob ponovnem zagonu vse skupaj delovalo malce »zastokano«.

Rubrika Vseveda Neda že več let obvešča in zabava bralce Nedeljskega. Objavljamo modrovanja in odgovore Nede (prave identitete ne razkrivamo), ki jih poišče tudi pri strokovnjakih, v literaturi in drugod. Dovoljena so vsa mogoča vprašanja, tudi komentarji ali mnenja. Pošljete jih lahko na neda@nedeljski.si.

Kaj je torej recept za popoln popoldanski počitek? Ključna je meja 20 minut. Če odremate le toliko, ostanete v fazah rahlega spanja, iz katerih se zbudite hitro in brez tiste slavne možganske megle. Dvajset minut je ravno dovolj, da se možgani osvežijo, srce umiri in da dobite zagon, ki ga potrebujete do večera. Če pa ste res zelo utrujeni, si privoščite cel cikel – torej polnih 90 minut, da se telo naravno vrne v rahlo fazo. Vse, kar je vmes, torej vaša usodna ena ura, je nevarno območje za vse, ki bi radi popoldne še kaj koristnega postorili.

Torej, Zvone: ali skrajšajte počitek na hiter »štoparski« dremež ob kavi ali pa se v posteljo zavlecite za polno uro in pol. Možgani vam bodo hvaležni, vaša budnost pa se ne bo več skrivala nekje v globinah globokega spanca. In ne pozabite – dremež po kosilu je kraljevski privilegij, le zmernost mu daje tisto pravo krono! 

© Dnevnik