Železniška postaja v Zagorju ob Savi je za en dan postala prizorišče simbolnega srečanja dveh krajev in ene izjemne pesniške zapuščine. Vlak na Kras je ob stoletnici literarnega večera, ki ga je tam pripravil Srečko Kosovel, povezal Sežano in Zagorje ob Savi ter odprl prostor dialoga, kulture in novih skupnih poti.

Dogodek, ki sta ga ob podpori Slovenskih železnic pripravili občini Sežana in Zagorje ob Savi, ni bil zgolj obeležitev zgodovinskega trenutka, temveč živ poklon pesniku, ki je s svojo mislijo presegal meje prostora in časa. Osrednje prizorišče je bila prav železniška postaja – kraj, ki je v pesnikovem življenju pustil usodno sled. Od tam je nekoč odpeljal vlak brez njega, noč v mrzli čakalnici pa je postala del zgodbe, ki je zaznamovala njegovo zadnje življenjsko obdobje.

Toda tokrat se zgodba ni vračala kot tragedija, temveč kot povabilo k razmisleku. Organizatorji so želeli poudariti, da Kosovel ni le pesnik Krasa, temveč mislec širšega sveta, ki je s svojo prodorno družbeno kritiko in etično držo še danes aktualen. Njegova poezija ni ostala ujeta v učbenike, temveč je zadihala med peroni, tiri in množico zbranih.

Organizatorji so želeli poudariti, da Kosovel ni le pesnik Krasa, temveč mislec širšega sveta, ki je s svojo prodorno družbeno kritiko in etično držo še danes aktualen. Njegova poezija ni ostala ujeta v učbenike, temveč je zadihala med peroni, tiri in množico zbranih.

Uglasbeno interpretacijo njegove poezije sta predstavila Tinkara Kovač in Uroš Cingesar, ki sta z občutkom prepletla besedo in glasbo. Njuna izvedba je Kosovelove verze ponesla med poslušalce na način, ki je združeval nežnost in ostrino, značilni za pesnikovo ustvarjanje.

Flash mob sežanske občinske uprave

Interpretacijam se je pridružil tudi mladi igralec Jaša Savnik, ki je stopil v pesnikovo vlogo z izjemno zbranostjo. Z recitacijo pesmi Ekstaza smrti in interpretacijo besedila Umetnost in proletarec je izpostavil Kosovelovo družbeno angažiranost ter poziv k aktivnemu državljanstvu. Njegov nastop je bil obenem napoved osrednje prireditve Kosovelovega leta, gledališke predstave Daj mi besedo v režiji Jaše Kocelija, v kateri bo prevzel pesnikovo vlogo. Program so na popestrili tudi zaposleni iz sežanske občinske uprave, ki so s flash mobom med obiskovalce vnesli igrivost ter pokazali, da je mogoče uradniški vsakdan zamenjati za kulturno gesto povezovanja.

Župana obeh občin, Matjaž Švagan in Andrej Sila, sta poudarila predvsem vizionarsko moč Kosovelove misli. Izpostavila sta, da pesnik še danes nagovarja k sodelovanju, odprtosti in izmenjavi idej. Srečanje je pomenilo več kot protokolarni obisk – odprlo je vrata novim priložnostim na gospodarskem, turističnem in kulturnem področju ter napovedalo nadaljnje povezovanje med skupnostma.

Župana Sežane in Zagorja ob Savi Andrej Sila in Matjaž Švagan sta poudarila vizionarsko moč Kosovelove misli.Foto: Marko Pleterski

Obisk zagorske občine je imel tudi strokovno razsežnost. Predstavniki sežanske občinske uprave so si ogledali Muzej rudarstva Zagorje, nizkoenergetski vrtec Smrkci, prenovljeno glasbeno šolo ter spoznali sistem daljinskega ogrevanja na lesno biomaso. Izmenjava dobrih praks je pokazala, da je dialog med kraji lahko konkreten in usmerjen v prihodnost.

Dogodek Vlak na Kras je potekal v okviru Kosovelovega leta 2026, s katerim Slovenija obeležuje 100-letnico pesnikove smrti in simbolno povezuje Kras z Zagorjem, krajem, ki je pomembno zaznamoval Kosovelovo življenjsko pot. 23. februarja 1926 je namreč Kosovel po razgreti razpravi zamudil večerni vlak, noč preživel v mrzli čakalnici železniške postaje in se močno prehladil. Nekaj mesecev kasneje je zaradi zdravstvenih zapletov umrl. Dogodek Vlak na Kras tega zgodovinskega trenutka ni obudil kot tragedijo, temveč kot izhodišče za razmislek o pesnikovi prodorni družbeni misli in moči povezovanja med kraji, skupnostmi in generacijami.

Pot z vlakom popestrili z delavnicami

Posebno poglavje je bilo potovanje z vlakom iz Sežane proti Zagorju. Skupina več kot petdesetih udeležencev je izbrala trajnostno obliko poti, ki je že sama po sebi nosila simbolno sporočilo. Na vlaku niso le sedeli in opazovali pokrajino – pot so obogatili z ustvarjalnimi delavnicami, posvečenimi Kosovelovi poeziji in letu, ki ga Slovenija namenja spominjanju stoletnice pesnikove smrti.

Udeleženci so v manjših skupinah iz razrezanih verzov sestavljali pesmi, iz časopisnih naslovov ustvarjali Kosovelove lepljenke in pisali manifeste, navdihnjene z njegovim konstruktivizmom. Vagon je postal premična literarna delavnica, prostor pogovora o tem, kaj pomeni biti angažiran pesnik danes in kako lahko umetnost soustvarja družbo prihodnosti.

Vožnja z vlakom je bila priložnost za neformalni klepet in različne delavnice. Foto: Marko Pleterski

Vlak na Kras je tako presegel spominsko gesto. Postal je simbol poti, ki ne vodi le od ene postaje do druge, temveč med generacijami, med kraji in med idejami. Kosovelova zgodba, nekoč zaznamovana z zamujenim vlakom in mrzlo nočjo, je tokrat dobila drugačen epilog – epilog srečanja, topline in skupnega ustvarjanja.

© Dnevnik