Baziliko, v kateri visi tudi Zadnja večerja Tintoretta, ter samostan z dolgimi hodniki in majhnimi izbami je naselila s skulpturami angelov. Njeni angeli so čisto posebni. Niti približno takšni kot putti, goli dečki s krili, prikupnimi kodrčki, napihnjenimi lici in čezmerno telesno težo, kot jih poznamo iz italijanske renesanse. Njeni angeli so temna, sloka bitja, odeta v ogrinjala iz perja, ki jim pokrivajo obraz, da ga ni mogoče razbrati. Njihove voščene noge so krhke, blede, prepredene s komaj vidnimi, modrikastimi žilami. Spominjajo na ptico in človeka hkrati. So nekakšna prispodoba krhkosti življenja, ob njihovi prisotnosti nas zmrazi, kot da bi vdihnili vonj cvetja v mrliški vežici.

Seveda nisem edina, ki Benetke doživlja kot nekaj neponovljivega, čemur se ni mogoče upreti. Podobne občutke ima več kot pol sveta. Zato se v mesto zgrinjajo milijoni turistov z vseh celin. Malo manj kot šest milijonov jih vsako leto prihrumi v staro zgodovinsko jedro mesta, v katerem živi le še 50.000 ljudi. Režiserki Helena Muskens in Quirine Racké sta že leta 2013 posneli dokumentarec I love Venice (Ljubim Benetke), v katerem Benečani pripovedujejo, da je njihovo domače mesto postalo tematski park.

Eden izmed intervjuvancev se........

© Dnevnik